Uživam v njihovi družbi in imamo zanimivo kombinacijo: kot najmlajši smem biti njihov predsednik, kar si štejem v veliko čast. Prvo predavanje je namenjeno etičnim vidikom poslovanja nadzorni svetov. Predava dolgoletni kolega in sodelavec Dejan. Naše poti so se sicer razšle, ampak vseeno je prijetno pokramljati z njim, saj se poznava že vsaj 15 let. Tema: ta naša čudna Slovenija…

Del današnjega seminarja moram manjkati, saj skočim do Novega mesta, kjer odpredavam na Tednu podjetništva. Ko se takole kam peljem, pogosto telefoniram, ker imam med vožnjo ves ljubi čas. No, tokrat je na radiu Šalehar, ki jih stresa kot iz rokava in med domislicami vrti muziko, ki kliče po tem, da se da radio bolj na glas in pozabi na telefon. Ob prihodu v Novo mesto se malo mučim, da bi parkiral avto v precej majhno luknjo na parkirišču. Od nekod se znajde Rom in mi s kazanjem pomaga parkirati. Potem fehta, če imam dva evra in 80 centov, kolikor stane avtobusna vozovnica do Metlike. Ne verjamem mu, ampak zdi se mi duhovit poskus z 2,80 evra in ne zaokroženo na tri. Vseeno mu dam tri, zaželi mi, da naj me bog čuva in tako se razideva.

Predavati bi moral ob 11. uri, ampak v Sloveniji se take stvari redko točno iztečejo. Drugi predavatelj je zamudil, tretji je predaval predolgo in tako tudi sam pridem na vrsto skoraj uro prepozno. Družbo mi dela Rok, še en nekdanji sodelavec izpred osmih let. Pijeva kavo in prav prijetno kramljava. Ko se dokopljem do govorniškega odra, imam dober namen, da bi svoje predavanje nekoliko skrajšal, ampak publika sodeluje, sam sem kot po navadi dobro razpoložen, če vidim, da me ljudje poslušajo, tako da morajo organizatorji tudi mene opozoriti, da je moj čas potekel.

Med predavanji prileti SMS: Matjaž sporoča: danes lahko igramo basket. Tooo! Čudovit dan je danes in človeka skuša, da bi počel kaj drugega, namesto šel nazaj sedet v predavalnico. Po poti pokličem Matejo, da malo poklepetava in da ji razložim, da imam tudi danes popoldne ambiciozne načrte. Je že vajena. Zadnjič mi je starejši kolega v Banja Luki, ki veliko hodi po svetu, povedal, da ga žena ljubkovalno kliče komšija (sosed), kadar se vidita. Upam, da tudi mene ne doleti nekoč kaj takega.

Popoldne na seminarju o finančnih in računovodskih vidikih dela nadzornikov predava še en dolgoletni kolega in sodelavec Branko, eden vidnejših strokovnjakov s tega področja in izjemen pedagog. Čeprav je predavanje potegnjeno precej pozno popoldne, je Branka užitek poslušati in čeprav zase menim, da tematiko relativno dobro obvladujem, se je pri njem vedno mogoče naučiti veliko novega.

Skočim domov, vzamem opremo, malo pozdravim in pokramljam s svojimi in se peljem na košarko. Že dolgo igramo skupaj bolj ali manj ista ekipa, večinoma druščina muzikantov iz našega in še dveh prijateljskih bendov. Igra je, kakršna je, ampak pomembno je, da se sprošča malo energije s fizično aktivnostjo in nekaj pristnih kletvic, prepirov, groženj in vse, kar sodi zraven. Prava fantovska zabava. Ker me čaka nocoj še nekaj obveznosti, se odpovem pivu, ki je obvezen sestavni del košarkarskega večera.

Peljem se v mesto in se na hitro oglasim pri starših, ki živita tam. Vedno sta vesela obiskov in žal mi je, da ju ne grem večkrat pogledat, ampak kaj, ko življenje teče precej hitro. Na televiziji je oddaja o sodnikih in sodiščih in z očetom malo modrujeva. Ostanem samo pol ure, ker moram pobrati Brino, ki je na gimnastiki. Med vožnjo proti domu se kot po navadi za hec prepirava, katero radijsko postajo poslušati.

Doma seveda kliče računalnik. Treba je napisati redno štirinajstdnevno kolumno za poslovni dnevnik in seveda tale dnevnik. Ampak danes je tudi najpomembnejša postranska stvar na svetu. Z Urbanom se utaboriva pred televizijo in dve uri skupaj komentirava, bentiva, se reživa in prijemljeva za glavo. Senzacionalno vodstvo proti nekaj desetkrat finančno vrednejši ekipi. Končni neodločen rezultat je za Maribor seveda odličen. Potem še kužka na sprehod, kolumna in Podjetniški dnevnik …