Nakupni sestanki so vedno težji. Na eni strani avansov željni dobavitelji in na drugi strani previdni kupci, ki predujmov skoraj ne poznajo več ali pa nočejo slišat o njih. In vmes mi. V konici sezone smo čarovniki, da uspemo med vse denarja željne pravilno porazdeliti realna in virtualna finančna sredstva. Res pa je, da imamo za sabo banko, ki nas brezhibno servisira.

Nimajo prav tisti, ki pravijo, da so za krizo krive banke, ker držijo denar pri sebi. Denarja je dovolj za kvalitetno podporo gospodarstvu. Žal je tako, da je večina gospodarstva kreditno nesposobnega. Rizičnega kreditiranja in zdravih bank istočasno ne moremo imeti. Saj smo si to sami dokazali, da ne gre. Navaditi se bo treba VSEM, da bomo živeli od tistega, kar imamo in ne od tistega, kar naj bi imeli.

Poberem mojega Rusa in njegovega pomočnika in se odpeljem z njima v Portorož. Želita videti, kaj bomo delali v Avditoriju. Če bo vse v redu z vremenom, bo Avditorij oktobra imel novo, lepšo in tehnično bolj dovršeno membransko streho. Všeč jima je, moj Rus ima namreč ob Črnem morju velik sanatorij in razmišlja o pokriti sceni za koncerte.

Počasi se vozimo čez center Portoroža in razlagam mu, da lahko za manj kot 30 milijonov evrov kupi polovico hotelov. Zgolj nasmehne se in naveličano zamahne z roko. Pravi, da pozna zgodbo in doda tisto o mačku v žaklju…..

Odbrzimo proti Benetkam. Parkiram na letališču, oba moja Rusa se medtem checkirata za let proti Moskvi. Potem skupaj z vodnim taxijem v Benetke. Kapučino na Markovem trgu. Idealen sončen dan, trg je nabito poln kitajskih gostov in nekaj ostalih prišlekov. Zvonjenje mobitelov, škljocanje fotoaparatov, dvignjeni senčniki vodičev in neznosna gneča.

Vsi trije smo razočarani. V tem mestu nimaš več kaj početi. Še dobro, da se približuje čas odhoda letala. Še obvezen postanek na Muranu ter nakup daril in potem nazaj na letališče.

Poslovimo se. Utrujeni in izčrpani drug od drugega. Vendar, s sklenjenim poslom. Čez teden dni se spet vidimo. V Moskvi bo on domačin in jaz gost.

Počasi se vozim nazaj proti Sloveniji. Razmišljam o mojem drugem ruskem prijatelju, ki ima verigo kafičev po Moskvi, kjer se pije najboljši kapučino. Razmišljam o tem, kakšnega okusa je bil kapučino na Markovem trgu? Ne morem se spomniti. Niti tega ne, ali je bil dober ali zanič.

Nasmehnem se, tokrat zgolj samemu sebi. V čem je že skrivnost dobrega kapučina? in pravzaprav, ali je to sploh pomembno?