Običajno prihajam v Duol pred ostalimi. Moč navade. V tehnični pisarni sta danes že pred mano kolega, ki sta ravno priletela iz Saudske Arabije. Od prejšnega tedna tam stoji nova Duolova hala, postavljena za kraljevo univerzo. Univerzalna športna dvorana. Odlična referenca za nove posle v zalivskih državah. Fanta mi vzhičeno pripovedujeta o tem, kaj sta tam videla in doživela. Kako lepo je videti iskrice navdušenja v njunih očeh. Zdaj razumeta, zakaj poudarjam, da so stiki med ljudmi tisti, ki bogatijo človeka. Prej, ko jih začneš ustvarjati, prej dozoriš. Oba sta mlada, vendar prekaljena duolovca. Še leto ali dve podobnih izkušenj in zrela bosta za nove, bolj pomembne naloge v Duolu.

V Duolu nimamo registratorja delovnega časa. Nikomur ni potrebno štemplati kartice zjutraj, ob izhodu za malico ali ko gre iz Duola. Ker jim zaupam. Trdno sem prepričan, da registracija delovnega časa ubija kreativnost in iz zaposlenih dela robote. Zame je žaljivo meriti minute dela kolegov. Vsi od prvega do zadnjega v Duolu vedo, kaj in kdaj morajo kaj narediti. In tudi vedo, zakaj morajo kdaj pa kdaj ostati pozno v noč ali čez vikend. S tem nimamo nobenih težav v podjetju.

Jutranji sestanek je kratek. 15 minut. Več kot dovolj, da si vsi izmenjamo vse informacije. Važno je bistvo, zato dostikrat učim, da ko govorijo, naj ne uporabljajo velikih začetnic, vejic in pik.

A4 list in 3 minute. Tako je mene naučil moj mentor. A4 list papirja je dovolj velik, da nanj spraviš vse tisto, kar želiš prodati oziroma predstaviti, 3 minute pa zato, ker točno toliko časa imaš na voljo, preden popusti koncentracija poslušalcem. Več časa je razkošje, razkošje pa je draga razvada.

Potem pa sestanki…..do 15. ure 10 sestankov. Kupci, dobavitelji. Smešno se sliši, ampak vsako leto imamo jeseni veliko preveč kupcev in vedno premalo dobaviteljev. Zgleda tako kot poletna gneča na cestah proti morju…preveč pločevine in premaloo cest. Vsako leto iste težave….pa čeprav jih vseskozi rešujemo. Širimo nabor dobaviteljev, širimo tržišča, kjer lahko delujemo tudi v zimskem času. Zaenkrat nam še ne gre kaj dobro od rok….zaenkrat. Obojim….mislim na Duol in DARS.

Se pa ob takih sestankih človek nauči potrpežljivosti. Občasno zgledam tako, kot da bi božal porcelanasto mačko in čakal, da bo zamijavkala… Zaključki sestankov in hitri sestanek s projektnim oddelkom. Na novo moramo določiti prioritete posameznim projektom, ker se nam zaradi različnih razlogov in pomanjkanja podatkov dobavni roki zamikajo. Problem je obvladljiv.

In potem spet za računalnik in nad pošto.

Ne pretiravam, ko napišem, da dnevno dobivam po 100 in več sporočil. Že zdavnaj sem nehal uporabljati zastavice za označevanje nujnih mailov – ker imam tako ali tako vse označene za nujne. Če sem v pisarni, še nekako gre s čiščenjem pošte, kadar pa sem na poti, in običajno sem na poti, potem je prirastek vsak dan tolikšen, da potrebujem po dva do tri dni za obdelavo vseh sporočil. Če bo šlo tako naprej, bomo vsi čez par let igrali loterijo… vse maile dali v boben in odgovorili samo izžrebanim sporočilom…