Mi vemo, da denarja ne bo brez realnega sektorja - gospodarstva, ki je temelj tudi za delovanje javnega in državnega sektorja, mi vemo, da službe ne „rastejo na drevesu“ in mi vemo, da se je za posel potrebno potruditi, mu biti predan z glavo in telesom, čeželiš uspeti. Vse to mi je rojilo po glavi, ko sem ves navdušen vračal s tekme proti domu, ter si še enkrat več potrdil, kako resnično pomembno je, v kakšnem okolju si odraščal.

Današnji dan je bil precej naporen, pa to ne v fizičnem smislu, ampak v psihičnem smislu. Zjutraj ni kazalo nič na to, da bi lahko bil dan kaj posebnega. Najprej sem zjutraj uredil vse potrebno za današnje izobraževanje, kjer so se učili o programiranju žičnih erozij. V letošnjem letu smo namreč uredili učilnico, ki je hkrati velika sejna soba in tam lahko nemoteno izvajamo izobraževanja zaposlenih, da jih še bolj prilagodimo za naš proces proizvodnje. To mi je vzelo veliko časa in lahko sem spil jutranja kavo, ki mi je odprla oči.

Potem pa najprej elektronska pošta, da se za danes predvidenega sestanka na Hrvaškem ne more udeležiti eno izmed podjetij. Urediti bi morali namreč tehnične potrebe livarne in končnega kupca ter na koncu doseči dogovor, kdaj bomo mi, ki smo del svojega posla že opravili, dobili plačilo. Končni kupec je iz Avstrije in vztrajno išče izgovore, zakaj nam še ne morejo poravnati zneska, katerega čakamo že dalj časa. Prav zaradi tega sem to podjetje poklical, da vidim, v čem je težava tokrat, ko pa je lahko do sedaj vse potekalo nemoteno. Sledilo je polurno prerekanje v nemščini, prepričevanje kdo ima oziroma kdo nima prav. Ampak na koncu mi je uspelo, da smo se dogovorili, da bodo plačali vsoto, ki nam jo dolgujejo.

Kljub temu, da sem nekaj dosegel, pa me glava ni nehala boleti še do konca malice, nikakor ne morem verjet,i kako so lahko nekateri ljudje takšni, da bodo iskali maksimalno število izgovorov, zakaj nečesa ne bi plačali. Kot je že na podelitvi regijske gazele za dravsko-pomursko regijo v Mariboru dejal moj oče, naše podjetje ne sodeluje več s podjetji, ki niso redni plačniki. To podjetje je do sedaj bilo. Morebiti pa smo mi premalo energije vložili v to, da bi razjasnili, kaj naročpnik špe potrebuje od nas, da bo plačilo tudi izvedel.

Ko sta se glava in srce umirila, sem prešel na sestavljanje terminskih planov za izdelavo orodij. Sedaj so podjetja v Evropi začela delati s 100-odstotno in kar naenkrat bi moral vse kupce zadovoljiti takoj, kar je seveda nemogoče. Zato se seveda z njimi vedno pogovorimo in jim povemo, da se trudimo in da bomo storili vse, da jim bomo ugodili. Nato se pregledal dobljene ponudbe, cene, si izprosil še dodaten odstotek popusta in predal račune v računovodstvo. Še vedno smo namreč v fazi selitve in dograjevanja proizvodnje, ki pa je sedaj že na 95 odstotkov končana. Ko je ura odbila tri, sem le še predal naročilnice za kooperante, da jim je lahko naš kurir odpeljal pozicije, na katerih je potrebno opraviti storitve in delovnik sem zaključil.

Včasih so dnevi, ki so naporni, morda tudi sam nisem tako zelo razpoložen za takšne trenutke, vendar jutri je nov dan, ki bo, verjamem, bistveno boljši, kot je bil danes.