Po vse teh letih obiskovanja dogodkov Gazela in ko sem si veš čas zamišljal, kako bom tudi sam enkrat stal na tem odru, je vse skupaj prišlo hitreje, kot sem si mislil. Čeprav sem bil ob sporočilu, da smo eno izmed treh najboljše najhitreje rastočih podjetij v naši regiji, izjemno vesel in ponosen, da nam je uspelo in da smo kot družina dosegli tak uspeh, pa je bila do odra še vedno ena »ovira«, da pa morda kljub vsemu na oder ne bom stopil.

Ta »ovira« sta bila moja mama in oče, ki se medijsko nista želela izpostavljati, čeprav polna ponosa in veselja, da smo pa vendarle končno dobili priznanje za vso vloženo energijo, sta bila glede udeležbe zelo skeptična. No, po lobiranju, ki sem ga v imenu podjetja opravil jaz pri mami in kasneje ona pri očetu, sem vendarle uspel doseči, da pa na odru vseeno bom in tako je tudi bilo.

Korenine našega družinskega podjetništva segajo že daleč nazaj, še v čase Jugoslavije, ko o kakšnem večjem podjetju niti razmišljati nisi smel. Krivec za zasvojenost s podjetništvom je nedvomno moj pokojni dedek, kot bi rekli Nemci »alte Fuchs Gorjak« (stara lisica Gorjak). Orodjarstvo Gorjak je bilo sicer ustanovljeno v takšni obliki, kot je danes, leta 1989, vendar začetki segajo že daleč nazaj in sicer v sedemdeseta leta. Jaz sem že tretja generacija, ki želi skupaj z bratom nadaljevati družinsko podjetniško pot.

Morda je nama lažje, ker prihajava iz takšne družine, da sva se nekako samoumevno odločila za podjetništvo, vendar opažam tudi pri prijateljih, da želijo delovati v podjetniških vodah, pa čeprav imajo starši podjetje šele nekaj let ali pa ga sploh nimajo. Vsak ima svojo idejo, vsak se želi dokazati in prav je tako, morda bi tudi sam želel kdaj ustanoviti kaj novega, vendar sedaj o tem še ne razmišljam, sedaj želim, da bi bilo naše družinsko podjetje uspešno in morda enkrat, ne vem še kdaj, doseglo moje magično število zaposlenih 2000. To je seveda ena takih želja, ki je zelo težko uresničljiva, ampak naj na tem mestu še enkrat uporabim nemški pregovor, ki pravi: Wer das Ziel kennt wird es treffen. (Kdor pozna cilj, ga bo dosegel.)

Po jutranjem pogovoru o vseh poplavah in vseh dogodkih, ki so se zgodili čez vikend, sem dan nadaljeval z dogovarjanjem glede sestankov, ki sledijo v tem oziroma naslednjem tednu. Enega imamo že jutri v Italiji. Istočasno pa smo imeli v podjetju zjutraj tudi razgovor za novo delovno mesto, v naši panogi se namreč pojavlja velik problem podhranjenosti trga s kadrom, ki ga potrebujemo, zato se vedno bolj odločamo za mlade diplomante ali tehnike, ki še nimajo delovnih izkušenj in jih sami izučimo po lastnih potrebah, seveda jim ves čas nudimo tudi vso pomoč in po potrebi naredimo tudi izobraževanja. Ravno v prejšnjem tednu smo imeli izobraževanje za programiranje CNC strojev. Samo na tak način namreč lahko sledimo tehnologiji in zagotavljamo, da so naši izdelki res na kakovostni ravni, kot jo zahtevajo naši kupci, ki večinoma prihajajo iz avtomobilske industrije, kjer pa so zahteve glede kakovosti izjemno visoke.

Ko sem uskladil vse termine glede prihajajočih srečanj, sem nadaljeval z naročanjem potrošnega materiala. V podjetju imamo namreč tak sistem, da zberemo vsa naročila in potem skupno naročilo oddamo v začetku vsakega tedna. Usklajeval sem še termine dobav s kupci, saj moramo občasno kupce prositi, če bi lahko kak dan zamudili, ker je v naši panogi zelo težko na minuto točno določiti dobavo, vsak del je vendarle unikat, tako da lahko pride do nepredvidenih zapletov. Včasih smo sicer imeli precej težav s točnostjo dobav, ampak smo preko sistema, ki smo ga uvedli v podjetju, to zmanjšali praktično na minimum. Sistem, ki ga v podjetju uporabljamo, je bil razvit posebej za naše potrebe in poudariti moram, da imajo največ zaslug, da je bil operacijski sistem tako dobro integriran v našo proizvodnjo, zaposleni, ki so tudi del ključnega kadra pri nas. Vsako podjetje mora imeti kader, ki ga lahko aktivno vključuje v nadaljnji razvoj podjetja. Tako dosežemo večjo pripadnost in zaposleni so upravičeno ponosni na svoje delo, kar pa je seveda zelo dober motivator za nadaljnje delo.

Sedaj pa peljem še našo psičko k veterinarju in že bežim na pot proti Anconi, se slišimo spet jutri, ko se vam javim iz Italije.