Dopoldansko vreme je bilo super in med potjo sva zares lahko občudovala lepoto narave. Presenetilo me je le to, da na nebu ni bilo nobenega padalca, ki se ponavadi spuščajo pod Ratitovcem. Najbrž ni bilo pravega vetra za to.

Na Petrovem Brdu sva se ustavila v koči pri Rutkotu. Na njihovem dvorišču stoji kamen, ki je leta 1922 označeval mejo med Jugoslavijo in Italijo. Videti pa je tudi dva oboka in most, ki je stara mulatjera.

Tam sva se srečala s sosedom Jožetom, kmalu pa so se nam pridružili še ostali kolesarski prijatelji. Eni izmed njih so do cilja prišli po novi cesti skozi Davčo, drugi pa pod Ratitovcem. Ob prijetnem klepetu smo preštevali letošnje kilometre, tako dolžinske kot višinske. Za športnike je ta kraj zelo priljubljena destinacija, nenazadnje je tukaj tudi štartno mesto Maratona štirih občin.

Z Mitjem sva se po isti poti odpeljala nazaj domov. Priznam, ta stran mi je ljubša, saj se pot nič več ne vzpenja, samo še spušča.

Po družinskem kosilu je bil čas za siesto. Pa ne za dolgo. Z Mojco sva izkoristila popoldansko sonce in se odpravila v sadovnjak. Pridružila sta se nama Mojčina starša, Štefka in Albin, družbo pa nam je delal tudi kuža Čarli.

Sadje je že skoraj vse nared za obiranje. Res je dober občutek, da lahko odtrgaš jabolko, hruško ali breskev z domačega drevesa. Zdi se mi, da ima vsak sadež poseben, žlahten okus. Nabrali smo celo vrečko sadja, dozoreli pa so tudi štirje paradižniki, čeprav je tokratna letina bolj slaba.

Današnji dan je bil sicer topel, a čuti se, da je jesen že zelo blizu. Dnevi se opazno krajšajo. Ko smo se zadnjič pogovarjali o tej temi, je bil dan vsaj za pol ure daljši od današnjega. Danes je sonce vzšlo ob pol šestih zjutraj, zašlo pa bo ob pol sedmih zvečer, dan bo dolg trinajst ur. 21. junija, ko je bil najdaljši, je trajal kar 15,45 ur. Sonce je vzšlo deset minut čez peto in zašlo nekaj minut pred deveto zvečer. Ko takole govorimo o dneh, ki se do konca decembra vztrajno krajšajo, smo spet pri merjenju. Pravzaprav se z meroslovjem dnevno srečujemo v vsakdanjem življenju. Vsi izmed nas vsak dan znova nekaj merimo. Znanje, ki ga pridobimo skozi izobraževanja. Uspeh, ki smo ga dosegli pri nekem projektu. Čas, ki ga namenimo svojim dejavnostim. Pomembne so nam minute, sekunde in stotinke, ki jih potrebujejo naši športniki, da pridejo do cilja. Merimo kilometre, ki jih prevozimo z avtom, in tiste, ki jih prevozimo s kolesom. Jabolka, ki jih kupimo v trgovini. Temperaturo zraka, da vemo, kako se zjutraj obleči. Korake, kadar hodimo po stopnicah. In seveda vsak centimeter posebej, ki ga na svoji višini pridobijo naši otroci in vnuki.

Zavem se, da se vizija našega podjetja še kako povezuje z vsakodnevnim življenjem. Želimo meriti kakovost pitne vode, zdrave prehrane in čistega zraka. Željam znanja in strokovnosti odpiramo vrata prihodnosti. Merimo, da ohranjamo zaupanje. Merimo, da bodo naši naravni viri obstali. Merimo, da bodo naši odnosi s soljudmi ostali dobri. Merimo za prihodnost. Nas in rodov, ki prihajajo za nami. In ker merimo tudi dneve v tednu, se spomnim, da je danes nedelja in s tem zadnji dan mojega Podjetniškega dnevnika.