Podjetna Mariborčana, ki sta že od malega vajena trdega dela, sta bila zmage na regijskem izboru vesela tudi zaradi svojih zaposlenih in staršev, ki sta ju pred leti kot samostojna  podjetnika uvedla v posel. »Na začetku, ko so nas povabili k temu, vsega spoštovanja vrednemu, izboru za gazelo, sva z bratom  nekoliko oklevala. Potem sva skupaj sprejela odločitev, da je prav, če sprejmeva izziv in dava  mladim sporočilo, da je mogoče tudi v Sloveniji s trdim in poštenim delom nekaj ustvariti.  Da bo ravno  naše podjetje postalo gazela dravsko-pomurske regije, pa nisva pričakovala. Vso energijo namreč posvečava delu, kupcem in gradnji našega novega objekta, ki ga v teh dneh zaključujemo. Moram pa priznati, da se zaradi zmage ta trenutek zares čudovito počutim,« je dejal Matej Imenšek.

Kako se je sploh začela vajina poslovna pot? S poslom sta namreč začela že vajina starša kot samostojna podjetnika. 


Matej Imenšek :Oba sva  po izobrazbi strojna tehnika. Jaz sem se vpisal na strojno fakulteto, vendar sem po nekaj mesecih študij opustil, ker je bilo doma ogromno dela.  Imel sem dobre namene, da bi študij nadaljeval kdaj kasneje, vendar se to ni zgodilo, ker sem bil preveč vpet delo. To še vedno  obžalujem, kajti študij da človeku širino, izobrazbo. Kljub temu lahko zatrdim, da sem v  vseh letih dela opravil „praktično“ fakulteto, ki je pomagala, da se lahko danes z bratom veseliva sadov svojega dela.  Bratova zgodba je enaka. Pustil je študij in se z vso silo predal delu. 

Kako kot podjetnika ocenjujeta trenutne razmere  v državi?


Matej Imenšek: Za nas so pomembni samo  delo, kupci, kakovost in seveda naši zaposleni. Politika nas ne zanima in nas tudi ne ovira pri našem delu. Z boljšimi reitingi Slovenije bi v tujini seveda lažje prišli do novih poslov in tudi do bančnih garancij. Če se primerjamo z našimi tekmeci v  tujini, smo zagotovo na slabšem zaradi davkov in prispevkov, ki jih je potrebno plačevati. Potem so tudi še razne birokratske prepreke. Danes se moraš resnično marsičemu odreči, že  želiš uspeti. Upam, da bo nova vlada naklonjena podjetniškim idejam  in da bo spoznala, kako zelo nas birokracija zavira pri investicijah. Upam, da bodo tudi banke slej kot prej spoznale, da podjetniki potrebujemo njihovo podporo in da bomo samo s skupnimi močni in sodelovanjem konkurenčni na neizprosnem tujem trgu. Z zviševanjem davkom pa seveda ne bomo nikamor prišli  

Boštjan Imenšek: Država se hvali, da je dvignila  gospodarsko rast.  Kdo jo je dvignil? Dvignili smo jo mi, mali podjetniki, ki garamo cele dneve in se trudimo obdržati naše poslovne partnerje. Nič pozitivnega, nič svetlega ne vidim v trenutnih razmerah. Le če delaš korektno in predano, lahko prodreš na tuji trg in si pridobiš spoštovanje poslovnih partnerjev...

Podjetniki večkrat povedo, da je imela kriza tudi pozitivne učinke. Kakšne izkušnje ste imeli pri vas?


 
Matej Imenšek: Naše podjetje je izkusilo krizo v letih  2008 in 2009, ko so kupci odpovedovali naročila in ni bilo novih projektov, pa tudi dobrih novic ne. Spominjam se, da sva takrat  z bratom šla na sejem v Frankfurt, kjer so vsi govorili o krizi in o slabi zaposljivosti ljudi. Ko sva se vrnila v Slovenijo, sva med sproščenim pogovorom s prijatelji zaznala, da ne verjamejo in da mislijo, da je vse skupaj umetno sproženo in da so to samo neke informacije iz Evrope. Ampak mi smo takrat zares zelo občutili krizo. Bilo je zelo težko. Zadnja leta je orodjarstvo na srečo bolj cenjeno in bolj iskano. To je tudi naša priložnost, ki smo jo zagrabili.

Ob poplavi brezposelnih mladih ljudi je res čudno, da tako težko dobite mlade strokovnjake, ki bi znali delati in na katere  bi se lahko zanesli.

Matej Imenšek: Pa je res tako. Iščemo mlade ljudi in se pri tem povezujemo tudi s srednjo strojno šolo. Želimo si namreč, da bi mlade izučili v naši delavnici. Radi bi jih izoblikovali, jih naučili korektnega dela, jezikov in odgovornosti, ki je v poslu izjemno pomembna. Zaupanje in odgovornost sta besedi, ki bi jih morali zapisati z veliki črkami!

Trenutno imate 23 zaposlenih. Kakšni so vaši načrti?


Matej Imenšek:  Pametna, postopna rast. Ne z velikimi očmi in obvezno s kadrom, ki ga bomo sami izšolali, z opremo, ki jo ves čas obnavljamo ter s korektnim in vztrajnim delo. To je naš recept za uspeh.

Prihodnji mesec bo prelomen za vaše podjetje, kajne?


Boštjan Imenšek:  Res je,  dvesto metrov stran od proizvodnje dvorane, v kateri delamo sedaj, smo zgradili lep, nov  poslovno proizvodnji objekt. Zaradi povečane proizvodnje sedaj delamo še na drugi lokaciji, v najetih prostorih, tako da nam bo potem, ko bomo celotno proizvodnjo preselili v novo zgradbo, veliko lažje.

Čuti se, s kakšno hvaležnostjo govorita o očetu in mami.


Matej Imenšek: Očetu in mami se lahko zahvaliva za vse, kar sva v življenju dosegla. Ko sta imela še s.p., sta vsak takratni tolar, ki je ostal od plače, namenjala za nakup strojev. Zlasti oče nama je vedno stal ob strani z nasveti, svojim znanjem in tudi s socialno mrežo, preko katere smo prihajali do manjših poslov. Starša sta pomembna vez med nami vsemi. S tem mislim na najini družini in na zaposlene, ki ju prav tako zelo cenijo.

Pa tudi vaju cenijo. Ne branita se dela v proizvodnji?


Boštjan Imenšek: Zaposleni vidijo, da si ne odmerjava časa, da sva non stop v podjetju in da poprimeva, če je potrebno, tudi za fizična dela. Nama se to zdi nekaj povsem normalnega. Oče in mama sta naju vzgojila v delovna človeka. Začela sva kot delavca pri najbolj preprostih delih. Danes seveda do potankosti poznava celoten proces dela, vendar greva še vedno v proizvodnjo ali pa pomagava zlagati orodje. To naši partnerji, ko pridejo na prevzem orodja, še posebej cenijo.

Kaj bi svetovali mladim, ki so končali šolanje in bi se radi zaposlili?  


Matej Imenšek: Mladi morajo imeti danes res srečo, da pridejo k delodajalcu oziroma k  podjetniku, ki si bo zanje vzel čas in s katerim bodo lahko vzpostavili neko pozitivno  energijo. Dejstvo je, da mladega človeka, polnega teoretičnega znanja, na začetku ne moreš dati na nobeno delovno mesto. Moraš si vzeti čas zanj ali pa ga zaupati v roke mentorju, ki bo vložil svoj čas, ga nadzoroval in učil. Pred približno štirimi meseci je k nam prišel mlad, diplomiran inženir, ki je z veseljem  in zavzeto prijel za vsako delo, ki smo mu ga ponudili z namenom, da se kali. Vzela sva ga pod svoje okrilje. V tem času je tako zelo napredoval, da bo v nekaj letih lahko eden od vodilnih stebrov našega podjetja.