Današnje vzdušje je bilo podobno torkovemu v Zagrebu. Malce živčnosti in napetosti, a kljub vsemu zavedanje, da smo naredili vse, da bo ocenjevanje uspešno. Nepopustljivi ocenjevalci so svoje delo opravljali temeljito. Preverjali so posamične zahteve standarda, naše osebje je posredovalo dokumentacijo in dokaze o izvajanju sistema kakovosti. Praktično smo prikazali izvedbe kalibracij: analitske tehtnice, uteži, merilne urice, ultrazvočnega merilnika debeline, termometra in merilnika relativne vlažnosti.


 

V agendi smo imeli tudi kosilo. Zaradi obsežnega urnika smo se dogovorili, da bomo čas za kosilo skrajšali, tako da smo na lokacijo podjetja naročili pico in solato. Ocenjevanje se je zaključilo po planu, in sicer ob 16. uri.


 

Ocenjevalna skupina je ob koncu namenila pohvale izvajalcem, ki so pokazali zadostno mero strokovnosti. Podali so tudi nekaj manjših neskladnosti in predloge za izboljšanje. Takšni predlogi so dobrodošli, saj pokažejo na neskladje v procesih in ponudijo možnost rešitve. Včasih je na stvari težko pogledati z drugega zornega kota. Navada je železna srajca in ravno v tem vidim izziv – sprejeti drugačen pogled. Konstruktivna kritika je pozitivna stvar in lahko veliko pripomore k uspehu podjetja.


 

Po zaključenem ocenjevanju sva z direktorjem hčerinskega podjetja Sašom našla še čas za pogovor in pregled mesečne realizacije, ki jo sicer naredimo preko Skypa.


 

Čas je bil za odhod domov. Ker smo v Kragujevcu kar pogosto, je pot že ustaljena in navigacije ne potrebujemo več, vemo pa, da je do doma približno 700 kilometrov. Skozi pogovor smo ugotovili, da bomo v avtu preživeli toliko časa, kot če bi potovali z letalom v Ameriko.


 

Ko smo v Batočini zavili na avtocesto, sem pogledal svoje sopotnike in ugotovil, da sem ostal sam, saj je vse premamil spanec. V Beogradu so se nato počasi začeli prebujati. Na srbsko-hrvaškem prehodu Šid je bila gneča in za prestop meje smo potrebovali skoraj uro. Pot do Zagreba je potekala gladko, tam pa sem volan predal Mitju. Na poti smo se še dvakrat ustavili, si pretegnili noge ter si privoščili 'lunch paket', ki so nam ga pripravile sodelavke v Selcih.


 

Med potjo do doma sem pregledal tudi obveznosti za naslednji teden. V torek imam v planu obisk v Poslovno podpornem centru Kranj, kjer se redno srečujem z mladimi bodočimi podjetniki. S svojimi izkušnjami jim pomagam pri razvoju njihovih podjetniških idej in jim skušam čim bolj približati lepote, pa tudi pasti podjetništva. Skupina, ki je tokrat udeležena v projekt, je sestavljena iz desetih deklet. Zanimivo, da je v vseh treh skupinah na Gorenjskem do zdaj sodelovalo 28 podjetnic in le 2 podjetnika. Sprašujem se, ali gre za naključje ali se svet podjetništva spreminja. Včasih je bilo ravno obratno. V podjetništvu je bilo veliko fantov in skoraj nič deklet. Moram priznati, da so res zanimiva in raznolika skupina. Vsaka izmed njih se podaja na popolnoma drugačno samostojno pot, vsem pa je skupno to, da so polne zagona, energije in svežih idej.


 

Sodelovanje z njimi me večkrat odpelje nazaj k mojim začetkom, ko sem se tudi sam spraševal, ali sem na pravi poti, ali mi bo uspelo, ter kako naprej, kadar mi bo zmanjkalo motivacije. Še danes sem hvaležen vsakemu, ki mi je takrat stal ob strani, verjel vame in mi dal kak dragocen nasvet. In vesel sem, da imam tokrat jaz to možnost, da lahko s temi desetimi bodočimi podjetnicami delim svoje izkušnje. Dejstvo, da jim lahko vsaj malo pomagam na njihovi poslovni poti, tudi mene polni z energijo. Hkrati pa sem jim hvaležen, da me z navdušenjem in neizmerno željo po uresničitvi svojih sanj vsakič znova spomnijo na to, kako lepo je, če človek dela tisto, kar ga veseli in v čemer uživa. To je res ena izmed najlepših plati podjetništva … Prav vsaki izmed njih želim, da ji uspe najti sebe v tem, kar dela. In verjamem, da jim bo!


 

Uspelo pa je tudi nam. V Ljubljani smo se poslovili od ocenjevalne ekipe ter srečno prispeli do Škofje Loke v lokal Art. Tam sem skupaj z Mitjem in Primožem nazdravil uspešnemu dnevu.