Nato sva se z Mitjo odpravila proti Ljubljani, kjer sva se srečala z tričlansko ocenjevalno skupino in skupaj smo nadaljevali pot. Eden od ocenjevalcev se je odločil, da se v Kragujevac odpravi s svojim avtom. Že drugič ta teden sem se ustavil na počivališču Grič, kjer smo vzeli obvezno kavo za na pot. Cilj je bil oddaljen še več kot 550 kilometrov. Pot je gladko tekla, na mejnih prehodih ni bilo zastojev in zdi se mi, da smo v Beograd prispeli kar hitro. Najbrž tudi zato, ker nam med potjo ni zmanjkalo tem za pogovor. Kako smo preživeli letni dopust, kolikokrat smo že obiskali Beograd, kako uspešni so naši športniki, koliko zmag imajo naši košarkarji. Med potjo do Beograda je imel vsak od nas dovolj časa, da je naredil svoje delo. Sam sem preko spletne aplikacije izpolnil vprašalnik, h kateremu so povabili hitro rastoča podjetja. Obsegal je 150 vprašanj na temo zaposlovanja, inovativnosti, družbenega in okoljskega področja. Vprašalnik ni bil samo enosmeren, ampak je imel tudi sporočilno vrednost, in sicer na kaj je treba biti v podjetju pozoren. Ko smo se peljali čez beograjski most Gazela, sem se spomnil na to, da bo danes zvečer eno izmed hitro rastočih podjetij prejelo dravsko-pomursko gazelo.

Do Beograda je vozil Mitja, naprej pa jaz. Od tu naprej je pot hitro minila, saj smo imeli do cilja le še 150 kilometrov. Ko prideš v Kragujevac, se pelješ čez dve krožišči, ki vsako na svoj način simbolizira mesto. Eno od njiju simbolizira njegovo kulturo, na drugem je znak Fiata.

Avtomobilska industrija se je v okviru Crvene Zastave tukaj hitro razvijala. In ravno zaradi prisotnosti močne industrije je to tudi lokacija našega hčerinskega podjetja.

Pred hotel smo prispeli ob pol osmih zvečer in, zanimivo, prav tako tudi ocenjevalec, ki je šel s svojim avtom. Tam nas je čakal Primož, ki je prišel do svoje obleke, na katero me je z sms-om spomnil včeraj zvečer. Ob pol devetih zvečer smo se vsi skupaj zbrali v 'restoranu' Woodland. Štirje ocenjevalci, Saša, Dragan in Predrag iz LOTRIČ Laboratorija za metrologiju Kragujevac ter Mitja, Primož in jaz smo okusili pravo srbsko večerjo. Za nas so posebej rezervirali prostor in pripravili živo glasbo. Restavracija je znana po svoji hišni specialiteti – dušeni zelenjavi s štirimi vrstami mesa z žara in kadar smo z ekipo v Kragujevcu, si jo privoščimo.

V večernih urah sem spremljal tudi razglasitev prvega regijskega izbora Gazel, izbora najboljšega hitro rastočega podjetja. Za podjetnike je to pomemben dogodek. Svoje delo in ekipo postaviš pred ogledalo, podjetje pa pregleda metodološka skupina, ki na podlagi različnih kriterijev določi zmagovalca. V Mariboru so danes razglasili dravsko-pomursko gazelo. Navdušen sem bil, ko sem izvedel, da je to družinsko podjetje Imenšek d.o.o., Maribor, ki že dobro desetletje ustvarja visokokakovostne komponente za avtomobilsko industrijo.

Vesel sem za njih, iskreno. Iz izkušenj lahko povem, da Gazela, tudi če gre le za nominacijo, povezuje podjetja med seboj. Veliko lažje najdemo pot eden do drugega in že mnogokrat se je iz tega razvilo uspešno sodelovanje. To je največja dodana vrednost, ki si jo lahko podjetje želi. Izbora Gazele ne občutim samo kot tekmovanja in razglasitve najboljših, ampak ga razumem kot gibanje. In to gibanje gazele ustvarjamo vsi. Posel delamo ljudje in zato stisk roke ali čestitka vsaki ekipi predstavlja potrditev dela ter jo še bolj poveže. Z veseljem se spominjam vsake podelitve posebej, še najbolj pa veselja sodelavk in sodelavcev ter torte, s katero smo priznanje praznovali naslednji dan. Gazela v poslovnem svetu veliko pomeni. V našem podjetju imamo dve in občutke je zares težko opisati. Na eni strani čutiš veselje in ponos, da ti je uspelo ustvariti okolje, kjer lahko skupaj s sodelavkami in sodelavci gradiš in ustvarjaš ... in uspeš. Kot neka medalja, nagrada za pretekla leta. Po drugi strani pa sem čutil močno odgovornost. Do družine, do sodelavk in sodelavcev, do partnerjev, do strank. Odgovornost za prihodnost. In vsi ti občutki so mene in celotno ekipo še bolj motivirali za doseganje novih uspehov.