Vrtec je podporni sistem družini in kot tak lahko to podporo izvaja na različne načine. Zavedam se, da vsi starši izvajajo svojo vlogo najbolje, kot jo zmorejo v danem trenutku. Da nihče ni popoln in da si nikoli ne smemo vzeti pravice do obsojanja drugih, predvsem pa staršev, ki so pripravljeni narediti vse za svoje otroke.

Po drugi strani poizkušam tako svojo ekipo kot starše naučiti pravilnega odnosa do otrok. Vsak otrok je ob rojstvu popoln in z njimi moramo ravnati, kot si vsak človek zasluži. Prepogosto pride do situacij, ko se otroke obravnava kot lastnino in ne kot samostojno osebo. Če želimo, da otroci zrastejo v samostojne, odgovorne osebe, ki bodo spoštovale svoje okolico, moramo že od majhnih nog delati z njimi tako, da se tega lahko naučijo. Vse preradi nas posnemajo, zato pazimo, kakšne vzorce vedenja jim dajemo kot popotnico v življenje.

Vsak izmed nas pričakuje spoštovanje in sočutje s strani drugih. Zatajimo pa včasih pri izražanju tako enega kot drugega v odnosu do drugih okoli sebe. Najbolj pogosto se to zgodi prav pri lastnih otrocih. Ponudimo ramo prijatelju v stiski, izražamo spoštovanje in navijamo ob pogumnih osebnih odločitvah, stojimo ob strani ob samostojnih kariernih korakih. Znamo biti odličen del ekipe v naših službah, smo najboljši prijatelj svojemu partnerju in dihamo z njim skozi vse.

Z otroki žal v večini primerov preživimo manj kvaliteten čas. Svoj najboljši čas smo največkrat že podarili svojemu delodajalcu, saj smo spočiti in bolj potrpežljivi, pridni in prizadevni, želimo si priznanja, spoštovanja naših dosežkov, ustreznega vrednotenja. Do našega otroka pridemo že z napol izpraznjenimi baterijami, ko je tudi naša stopnja strpnosti in razumevanja nižja. Čisto pošteno si lahko priznamo, da se včasih za partnerja, prijatelje in znance, pa tudi sodelavce, bolj potrudimo kot za lastne otroke. Če s prijateljem v stiski iskreno sočustvujemo, z otrokom pogosto ne bomo, saj ne prepoznamo njegovih znakov stiske. Ti so izraženi na drugačen način, ki pa včasih ni družbeno sprejemljiv. Ni pomembno, ali govorimo o otroku v zgodnjih letih, ali pa o našem »uporniškem najstniku, ki je bolj pameten od celega sveta«. Pogosto mu ne damo ustreznega spoštovanja in sočutja, ko ga najbolj potrebuje.

Znanje o osebnosti in vedenju naših otrok je neprecenljivo. Trudim se, da bi se skupaj s starši naučili in razumeli, da je trma, kričanje, odrivanje odraslih in podobno »nespodobno vedenje« naših najmlajših, pravzaprav klic na pomoč, ki bi se mu morali odzvati na ustrezen način. Saj si prav vsak izmed nas zasluži spoštovanje in sočutje.