Sicer pa še vedno obstajajo trenutki, ko si zaželim teletransportacije. Če bi me lahko nekam odneslo v tem trenutku, bi izbrala Tenerife – pa ne samo zaradi vremena, pač pa tudi zato, ker je projekt, ki sem ga soustvarjala z beograjsko skladateljico ter finskim programerjem v tem trenutku tam na multimedijskem festivalu. Spletna stran Armoniapolis (www.armoniapolis.com) je v prvi vrsti namenjena skladateljem. Opozarja na pomen zvokov, ki jih vsakodnevno slišimo v svojih okoljih ter nas vzpodbuja, da na drugačen način razmišljamo o ubesedovanju zvoka. Kompleksno spletno stran smo oblikovali skorajda brez sestankov v živo, naša komunikacija je bila zreducirana v serijo Skype pogovorov. Kot zanimivost naj dodam, da je ta konceptualni umetniški projekt podprl Srbski Telekom.

Pop-up dom je prostor, kjer se neformalno povezujejo tako gospodarstveniki, kupci kot oblikovalci. Posli se sklepajo, razstavljeni produkti prodajajo. Avtorji so vsak dan izpostavljeni raznoliki ter mednarodni publiki. Dodana vrednost, ki jo imajo oblikovani predmeti, je neizkoriščen slovenski potencial. Vrsto let sem preživela na Finskem, kjer je oblikovanje osnovni del gospodarstva ter po novem celo državne javne uprave. Oblikovalske metode nenehno uporabljjo v drugačnih kontekstih. Finska dokazuje, da so gospodarski modeli uspešni, kadar temeljijo na integraciji oblikovanja v razvojnih procesih.

V Sloveniji opažam zelo drugačno kulturo sklepanja poslov, kot sem je navajena iz drugih držav. Letos smo v Pop-up dom povabili avtorje in predstavili izdelke, ki dokazujejo, da je slovensko oblikovanje na ravni svetovnega, kar pomeni, da bi z integracijo slovenskih oblikovalcev v podjetja lahko osvežili oziroma spremenili situacijo, v kateri se je znašlo slovensko gospodarstvo. Preudarna, prodorna podjetja so nas že počastila s svojim obiskom, za konkreten premik pa potrebujemo boljši dialog med gospodarstvom in oblikovanjem. Z drugimi besedami, potrebno je zgraditi most. Slovenski oblikovalci smo (se znašli) v zagati. Potjetja moramo hkrati izobraževati o pomembnosti oblikovanja ter jim izdelke oziroma storitve tudi prodajati. Dvojna naloga, ki morda zahteva dvojni napor in dvojne možgane …

Ko smo že ravno pri sklepanju poslov, na žalost ugotavljam da je Slovenija tudi pri tem zelo specifična. Posle se skoraj izključno pridobiva preko osebnih poznanstev, kar me navdaja z velikim dvomom o kvaliteti ter transparentnosti  storitev. Moja izkušnja iz tujine je drugačna, sodelovanja oziroma povezovanja z zanimivimi podjetji se mladi oblikovalci lotevajo drugače. Največja razlika je v proaktivnosti mladih, ki se znajdejo na trgu dela. Naučeni so, da samoiniciativno pristopijo k podjetjem, medtem ko pri slovenskih kolegih opažam pasivnost ter ‘čakanje na projekt doma’ (po možnosti doma pri starših). Kritika leti tudi na podjetja sama. Dobra podjetja v tujini so pozorna na mlade oblikovalce, ki dobivajo ponudbe za službo še predno končajo izobraževanje. Ta situacija je za zdravo gospodarstvo zagotovo najboljša, saj podjetja dobivajo dober, od osebnih poznanstev neodvisen kader, mladi pa dobijo občutek, da je njihovo znanje potrebno ter cello zaželjeno, občutek, ki je bistvenega pomena za vsako mlado osebo.

Po zaključku pisanja tega dnevnika se bom posvetila svojim ostalim nalogam, trenutno sem najbolj navdušena nad pogovornim večerom, ki ga pripravljam v okviru Pop-up doma in ki sem ga naslovila ‘Design Expats’. Zanimalo me je, ali v Sloveniji delujejo oblikovalci iz tujine ter kakšne so njihove delovne izkušnje v primerjavi z njihovimi državami. Na svoje presenečenje sem odkrila že štiri oblikovalce, številka pa kar raste. Poleg pogovarjanja s tujci se bomo pogovarjali s slovenskimi oblikovalci, ki so se odločili za pobeg v tujino. Pričevanja v živo bodo morda zanimivo izhodišče za debato o tem, v kakšnem prostoru si oblikovalci želimo delovati in ali je Slovenija pravi prostor za ustvarjanje pogojev, ki bi dobre mlade oblikovalce zadržalo doma.