Na voljo imam mobilno pisarno, torej zagotovljen prevoz, zato se lahko v eni uri vožnje poglobim v zahteve za pripravo vseh sedmih nalog za Waste Management Plan, kjer sodelujem v ekspertni skupini v tujini. Popoldan ob štirih je predvidena e-konferenca. Pri pojasnjevanju načina delovanja socialnih podjetij in vključevanju težje zaposljivih posebej opozorim predstavnike občine na nujno sodelovanje vseh lokalnih akterjev, kajti odpreti enoto Centra ponovne uporabe bi bila še najlažja naloga. V poslovnem načrtu je potrebno pokazati in izračunati, kako se bodo izvajale aktivnosti v finančnem vidiku, pridobiti je potrebno pogodbe za nove posle in definirati način zaposlovanja.

Javna dela bodo v bodoče bolj dostopna socialnim podjetjem, to je dobra osnova. Družbena koristnost se v vsakem okolju odraža dolgoročno, to je včasih težko razumeti. Še toliko bolj, ker tudi Centri ponovne uporabe potrebujejo ekonomijo obsega, ki jo je v lokalnih okoljih nemogoče doseči. Dogovorimo se za naslednji korak, zato moram pripraviti predlog poslovnega načrta za izvedbo dejavnosti CPU, pri čemer moram vključiti uporabo zaščitene blagovne znamke in tehnični ter strokovni Know-how, ki se bo uporabil za vzpostavitev CPU Mežiška dolina. Kar tako smo ga poimenovali.

Na poti nazaj urejam medtem prispele maile, dogovorim se glede prevzetih količin kosovnih izdelkov, tekstila in lesene embalaže, saj moramo kot »predelovalci« v skladu z našim okoljevarstvenim dovoljenjem potrditi nekaj evidenčnih listov. Še prej moram pripraviti strokovni del za nekaj nedokončanih poročil, zato mi tri ure v moji pisarni veliko pomenijo. Imam svoj učinkovit poslovni model (MDD – Marinka dela tudi doma), ki mi omogoča, da sem lahko vedno v službi, vedno v povezavi z delom in ustvarjanjem. Moj dolg seznam opravil, ki jih moram opraviti, je nemogoče urediti v osmih urah, kajti v tem času je potrebno delati na terenu, s strankami, z našimi zaposlenimi. Ker počnem stvari, ki jih drugi ne, ker se zdijo morda neprivlačne, je veliko ur dela vloženih v organizacijo in pripravo na izvedbo.

Za jutri moram urediti odvoz rabljenih koles, ki jih bo prevzelo socialno podjetje Karocikel, jih obnovilo in skupaj bomo za potrebe zaposlenih in promocijo CPU popravili in tehnično uredili vsaj dve kolesi, ki bosta enako kot v CPU Vojnik imela tablico, ki bo pojasnjevala, kam sodi kolo. Prav tako se dogovorim še za sestanek z ustvarjalko, tako da bom jutri v Ljubljani lahko opravila čimveč konkretnih dogovorov. Kupcem v centrih ponovne uporabe želimo vedno znova dokazati, da izdelki niso manj vredni, nasprotno. Kaj pa naj bi bilo narobe s pohištveno opremo, če smo ji dodali design in je dobila retro podobo. Tudi z oblačili ni nič narobe, kajti iz zabojnikov za ločeno zbiranje sortiramo najboljšo kakovost za na police, manj kakovostna oblačila porabimo za patchwork, tista zelo slaba pa usmerimo za izdelavo izolacije.

Strategija »nič smeti« ali zero waste ni nič tako čudnega, nemogočega, kot se zdi. Še vedno obstaja prepričanje, da je treba za kakovostne izdelke plačati več in to si lahko privošči le peščica ljudi. Tisti, ki so na robu preživetja in tisti, ki kljub službam, ki jih opravljajo ne zaslužijo dovolj, so obsojeni na nizko kakovost izdelkov. Pa ni tako. V krajih, kjer so centri ponovne uporabe, sledimo strategiji zero waste in to pomeni, da kupci pri nas ne kupijo odpadkov, torej izdelkov, ki že kmalu postanejo odpadek. Takšni izdelki sploh nimajo možnosti, da pridejo do nas, saj so že prej izločeni zaradi slabe kakovosti. Prav tako se v naših centrih ne prodaja nepotrebna embalaža. Vse to imam v mislih, ko do petnajste ure pripravljam poročila. Naslednji teden bom sodelovala na seji Okoljsko podeželskega foruma in hitro pošljem nekaj izhodišč predsedniku in tajniku. S sodelavkami pregledamo bazo IS za potrditev evidenčnih listov, saj imam v izpisu težo po posamezni vrsti odpadkov, ki jih usmerjamo v ponovno uporabo. Vse te tone izdelkov bi bile med odpadki, če jih ne bi iz snovnega toka usmerili v ponovno uporabo.

Še hiter pregled aktivnosti projekta USE REUSE na lokaciji projektne pisarne Okoljsko raziskovalnega zavoda, kajti kmalu moram biti prisotna na e-konferenci s partnerji projekta. Kakšno srečo imamo, da nam IT to omogoča, da ni potrebno v London na sestanek. In kakšna sreča, da živimo v Sloveniji, kjer nam je olajšano večurno krmarjenje v množici kot v velikih mestih. Sem kar vesela, da delamo na periferiji, saj lahko sodelujemo z vsakim partnerjem, imamo pa zagotovo večjo kakovost življenja tukaj v objemu Dravinjske doline. Slovenske Konjice so res idealna destinacija, blizu je avtocesta, vlak, do letališč pa tudi ni daleč.

Že tipkam večmestne kode, da se povežem v konferenco. Ena ura takoj mine in pripravim izhodiščne točke za jutri, kjer bomo v CPU definirali nov obseg dela novo vključenih sodelavcev. Se veselim nove organizacije, ki bo omogočila izvajanje novih delovnih procesov. Še maile pregledam Oh, koliko jih je spet! V dveh urah uredim odgovore. Posebej se osredotočim na naslednjo nalogo projekta USE REUSE, ki ga do naslednjega leta še sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti in Evropski socialni sklad. To je prodaja. Je temelj poslovnega uspeha tudi v socialnem podjetju. Na konkretnih primerih bomo z ranljivimi skupinami na sestanku obravnavali, kako se pogajati, kako sprejeti zavrnitev, ohranjati samozavest, kako učinkovito komunicirati. Želimo graditi dolgoročne odnose, zato je vpetost vsakega CPU v lokalno okolje bistvenega pomena.