Evropski Alpbach forum je bil namreč ustanovljen v vasici Alpbach na Tirolskem že leta 1945. Nekaj mesecev po 2. svetovni vojni je namreč Otto Molden s somišljeniki v tej vasici organiziral prvo mednarodno šolo. Danes pa se v Alpbachu vsako leto srečuje preko 4000 ljudi iz več kot 60 držav sveta ne glede na raso ter versko ali politično prepričanost. Fascinantna zgodba, ki veliko pove tudi o tem, da ni pomembno, kako velika je vas, ampak kako »veliki« so ljudje in njihove ideje. To je tudi moj način razmišljanja, ko se odločam za posamezne poteze pri vodenju občine. Ne obremenjujem se z velikostjo občine, ko ustvarjam zgodbe, ki imajo potencial, da ponesejo naš glas v svet. Prav iz zgodbe Alpbach se lahko veliko naučim in zato sem skoraj prepričan, da bom naslednje leto tudi sam med udeleženci foruma. Včeraj sem se zares počutil počaščenega, saj sem imel priložnost spoznati tudi gospoda Franza Fischlerja, ki predseduje Evropskemu forumu Alpbach in je med drugim bil tudi evropski komisar za kmetijstvo.

Kot napisano, sem se vrnil ob pol dveh zjutraj in se hitro spravil spat, kajti vedel sem, da bo kmalu ura šest zjutraj, ko bo Zara uprizorila jutranjo budnico. Nisem se zmotil. Po opisnem jutranjem ritualu sem danes za spremembo otroka v vrtec odpeljal jaz, saj sem že ob pol osmih pričel s prvim sestankom na občini in mi je to bilo mimogrede. Prvi današnji sestanek je bil z lokalnim podjetnikom, in sicer na temo obračuna komunalnega prispevka za bodoči industrijsko poslovni objekt. Pred kratkim smo namreč končno sprejeli OPN (občinski prostorski načrt), ki je omogočil nove površine za razvoj. Glede na to, da je situacija v gospodarstvu res težka, se poskušamo prilagoditi tudi s primernim odlokom za obračun komunalnega prispevka, ki je nekako usklajen s potrebami občine glede same izgradnje komunalne infrastrukture in situacijo v gospodarstvu. V Sloveniji je kar nekaj industrijskih con praznih, ker so za današnje razmere cenovno nekonkurenčne. Po enournem usklajevanju smo se razšli z dogovorom, ki je sprejemljiv za obe strani in usklajen s sprejetim odlokom.

Delo na občini smo nadaljevali z usklajevanjem proračuna za naslednje leto. Posvetili smo se predvsem področju urejanja prostora in komunalni infrastrukturi. Nič drugače ni kot vsa minula leta. Potreb in želja je veliko več, kot pa je denarja. Izziv, ki ga poznamo vsi župani. Treba je pač določiti prioritete in razporediti sredstva po posameznih postavkah. Ena velika neznanka je vedno zima. Tu navadno planiramo neko srednjo ocenjeno vrednost, lahko pa doživimo presenečenje v plus ali minus. Lanska zima nam je stroške skoraj podvojila. Upam, da nam bo letošnja zima prizanesla. Skupaj smo sedeli tri ure in večino stvari uskladili.

Ob 12. uri sem pohitel na Mirno na sedež občine, kjer smo se vsi trije župani občin Mirnske doline dobili na sestanku z direktorjem Direkcije RS za ceste gospodom Gregorjem Fickom in njegovimi sodelavci. Tematika že znana in opisana v včerajšnjem dnevniku. In kaj smo zvedeli? Predvsem resnico, da denarja ni. Za malo sladkobe v grenkem okusu pa rahel namig, da bi morda naslednje leto lahko eventualno razporedili kakšna sredstva iz kakšnega drugega projekta... Beri: upanja skoraj ni. Sploh ne vem več, kaj naj še komentiram. Iztrošil sem se z izjavami, idejami, načini pritiska, lobiranjem… Ne preostane mi drugega kot to, da vse, kar sem slišal s strani predstavnikov DRSC-ja, prenesem svojim občanom. Pri čemer moram priznati, da Gregorja Ficka razumem, da ni on tisti, ki sprejema proračun in imam sicer o njem odlično mnenje. Dogajanje v parlamentu pa kaže, da so naši poslanci vedno bolj odmaknjeni od nas – ljudi. Zdi se mi, da je bilo v času, ko so bili med poslanci tudi župani, vseeno več razumevanja za potrebe lokalnega okolja. Ob takšnih trenutkih me spet prime, da spakiram kufre, otroke in ženo in se odpeljem daleč proti sever ali zahodu in tam tudi ostanem.

Sledil je še pogovor s kolegi župani – pridružil se nam je tudi župan Trebnjega Alojz Kastelic.

Danes sem na vrsti, da iz vrtca vzamem otroke. Luka in Zara sta se razveselila mojega prihoda in me takoj začela spraševati, če gremo še v firmo. Takrat, kadar jih pridem jaz iskat, navadno zavijemo v moj biro, kjer otroka najdeta kup kotičkov in namišljenih igrač, da se zamotita medtem, ko jaz pregledujem projekte in se pogovarjam s projektanti. Luka pa navadno izkoristi tudi priložnost, da na računalniku odigra kakšno igrico.

Danes sem si ogledal tudi kako napredujejo dela na poslovnem objektu v neposredni bližini, kamor bomo še letos preselili naš projektantski studio. Lani sem namreč kupil nedokončano hišo, ki je bila zgrajena v osemdesetih letih in je ostala nekako v tretji gradbeni fazi. Glavni izziv je je bil, kako takšno nedokončano zadevo spraviti v funkcionalno in prostorsko obliko, ki bo izpolnjevala pričakovane pogoje za nove potrebe. Z rezultatom sem zadovoljen in menim, da smo naredili lep primer preoblikovanja »socialistične« hiše iz začetka osemdesetih let v sodobno hiša za današnji čas. Vsa te velike hiše prejšnjega časa, ki smo jih res masovno gradili po celi državi, bodo v prihodnjih desetletjih potrebovale temeljite prenove in predvsem energetske sanacije. Tu vidim za nas arhitekte kar veliko dela, predvsem pa izziv, kako gradbeno, energetsko in oblikovno obdelati tovrstne objekte, da bodo pripravljeni za naslednja desetletja. Predvsem sem prepričan, da bomo v naslednjem desetletju precej več prenavljali, kot pa na novo gradili. Prepričan sem, da je tako tudi prav. Naravni prostor je dragocen in izkoristimo raje tisto, kar že imamo.

Okrog 17.30 sem z otrokoma odšel domov, jima prižgal risanke in se lotil pisanja današnjega dnevnika. Kmalu se nam je pridružila tudi Tjaša. Kot kaže, mi bo danes ostalo tudi nekaj časa, da preberem še nekaj strani biografije Steva Jobsa pred spanjem. Se mi zdi, da tako lahko dobim še kakšen vpogled razmišljanje drugih ljudi in nove ideje.