Na poti v svojo pisarno je v sosednji pisarni, skozi katero gre vsak dan, pozdravil Jana Praprotnika, študenta, ki ga trenutno šolajo na Tehniški visoki šoli v Zürichu. Kipca zlate gazele v njegovi pisarni ni bilo, ker so »ga dali dodatno zloščit, da bo res sijal v vsem svojem zlatu. Postavili ga bomo v recepcijo, da vsem pade v oko,« je v smehu pojasnil Janez Novak, direktor podjetja RLS merilna tehnika, ki ima od leta 2013 sedež v Komendi, potem ko so se tja zaradi premajhnih prostorov preselili z obrobja Ljubljane. Novakje po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, njegov vzornik pa je Nikola Tesla. Med najinim pogovorom se odzove na klic iz Moskve, se v ruščini opraviči in obljubi povratni klic v roku pol ure.

Podjetje razvija in izdeluje magnetne dajalnike senzorjev pomika. Obvladujejo vse funkcije proizvodnega podjetja, od ideje, razvoja, patentne zaščite, proizvodnje do svetovne komercializacije izdelka. V jeklo znajo izpisati informacijo brez vidnega zapisa tako, da jih z lastnimi magnetnimi senzorji in čipi prepoznajo. Med letoma 2009 in 2014 so prodajo več kot potrojili, število zaposlenih povečali za 150 odstotkov. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega je bila lani 65.447, plača pa nekaj več kot 2500 evrov bruto. Poslovno leto 2014 so zaključili z 10,5 milijona evrov prihodkov, za koledarsko leto 2015 pa načrtujejo prihodke v višini 13,4 milijona evrov.

Ste današnji dan tudi začeli pred sončnim vzhodom?

Ker imam vneto grlo, sem ga začel nekoliko pozneje in bolj počasi. Vendar pa je moj osebni trener – psička Desi – nepopustljiv. Nisva šla sicer na vrh Rožnika, sva se pa vsekakor izdatno sprehodila po gozdu.

Kako boste s sodelavci delili novico, da je vaše podjetje zlata gazela?

Smo jih obvestili že včeraj zvečer. V petek bom nagovoril zbrane sodelavce in se jim zahvalil, saj je nagrada zasluga celotnega tima RLS. Skupaj bomo tudi na kratko proslavili.

Bo današnji dan torej v znamenju praznovanja ali bolj v znamenju dela? Imate namreč dva seminarja.

Ne bomo praznovali, ker imamo veliko dela. Poleg tega pa tudi seminar podjetja Renishaw, ki bo predstavil 3D printer, s katerim lahko izdelamo kovinski 3D model zahtevnih oblik in je zanj pri slovenskih podjetjih, ki se ukvarjajo z obdelavo kovin, veliko zanimanje. Drug seminar pa mi pripravljamo za Renishawove prodajalce. Nemškega, ameriškega in italijanskega predstavnika bomo poučili o naših izdelkih. To je tudi priložnost, da se z njimi seznanijo tudi naši ljudje. Vsi, ki pridejo k nam na novo, morajo naše izdelke zelo dobro poznati.

Kakšen je vaš običajen delovnik?

Sploh ne vem, kaj je to običajen. Običajno je le to, da grem vsako jutro s psom na Rožnik, potem pa se ponavadi zadeve odvijajo po dokaj nepredvidljivem voznem redu.

Začetki vašega podjetja segajo v leto 1989, ko ste imeli podjetje doma, praktično na kmetiji v Dobrunjah. Torej dobro veste, kaj pomeni ZKP.

Seveda, zdravo kmečko pamet skušam uporabljati ves čas in jo prenašam tudi na sodelavce. Enostavno, če njive ne neguješ, jo lahko hitro preraste plevel. In tudi v podjetju je tako. S sodelavci in organizacijsko kulturo se moraš ves čas ukvarjati. Zato res negujem dobre odnose v podjetju. Sicer pa skladnost posameznikovih vrednot preverimo že v postopku zaposlovanja. Tako kot na njivi, kjer ne moreš blefirati. Če ne delaš dovolj, ne bo pridelka. In v podjetju je enako. Zato je v podjetništvu treba upoštevati dvoje: zdravo kmečko pamet in naravno rast.

Kako je zlato gazelo komentiral Allen Roberts, finančni direktor podjetja Renishaw in tudi direktor RLS, ki je skupaj z vami na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma prevzel kipec zlate gazele? Vaš angleški partner je namreč polovični lastnik vašega podjetja.

Renishawu to priznanje veliko pomeni, saj njihove izdelke tržimo v državah nekdanje Jugoslavije.

Vaše partnerstvo se je začelo na prelomu tisočletja, ko je sir David McMurtray v vas prepoznal velik potencial.

Prvič sva se srečala leta 1997 na sejmu mikrotehnike v Zürichu. Skupaj s sodelavcem Petrom Kogejem sva poskrbela, da so se na našem razstavnem prostoru videli tudi naši tedaj še optično vodeni dajalniki senzorjev gibanja, ki sva jih prilepila kar z dvostranskim selotejpom. Tako smo nekajkrat na dan imeli »crash teste«, saj so izdelki pogosto padali na tla. McMurtray je bil navdušen nad najinim pogumom. Na sejmu v Birminghamu leta 1999 pa smo na razstavnem prostoru, ki smo si ga sicer delili s Čehi, predstavljali nov čip, ki ga je izumil prof. Janez nTrontelj in smo ga razvili s Fakulteto za elektrotehniko. In tedaj je McMurtray vprašal, ali nam lahko kako pomaga pri nadaljnjem razvoju podjetja. Leta 2000 smo se dogovorili za njihov lastniški vstop v podjetje in Renishaw je od tedaj polovični lastnik.

Pravzaprav le redko srečamo podjetje z lastniško strukturo 50:50...

Če se dva razumeta, je tako najbolj prav. Tako kot v zakonu. Kdaj pa kdaj pade kakšna bolj stroga beseda, vendar se vedno o vsem preudarno pogovorimo. Če odnosi temeljijo na jasnih argumentih in poštenosti, ne pa na želji po neobičajnih in hitrih zaslužkih, se vedno lahko najde skupna rešitev.

Kje je ključna prednost tovrstnega partnerstva?

Imamo partnerja, ki je z nami komplementaren. To pomeni, da skupaj lahko narediva bistveno več kot vsak sam zase. Renishaw je eno najbolj inovativnih britanskih podjetij, ki jih vsako leto sprejme tudi kraljica Elizabeta, in zato je David pred leti tudi dobil plemiški naziv sir. Takoj po prejeti zlati gazeli nam je čestitalo tudi britansko veleposlaništvo v Ljubljani in novico o nagradi objavilo tudi na svojih spletnih straneh.

Kaj bi se zgodilo, če bi se Renishaw umaknil?

To se po mojem mnenju ne bo zgodilo. Dogovorjeni smo, da Renishaw širi naše izdelke po svetu, da dela za nas in ne skriva strank, ki jim dobavlja naše izdelke. Vemo, za katere stranke delamo prek Renishawa, in te stranke bodo vsekakor hotele imeti naš izdelek, s posredovanjem ali brez njega. Bi se nam pa umik Renishawa poznal pri širitvi trga. Sedanjo rast imamo zato, ker nam Renishaw pomaga pri osvajanju novih trgov. Oni nam iščejo torej nove trge, naša naloga pa je, da iščemo rešitve za kupce na teh trgih. To je pravo partnerstvo!

Se spomnite prvega zasluženega milijona?

Ne. Priznam, da številk ne spremljam zelo zavzeto. Nikoli niso povsem v ospredju mojih razmišljanj.

Zato pa je verjetno posebno dobrodošla Robertsova podpora, saj je finančni direktor in ima dober pregled nad poslovanjem.

No, tudi moj sodelavec Mitja Schreiner zelo natančno ve, koliko zaslužimo in koliko moramo plačati. Vsako jutro grem skozi pisarno naših finančnikov in tudi kadrovske službe, da se pogovorimo o tekočih zadevah, še posebej, če je kaj posebnega. Sicer pa ne izgubljamo prav veliko besed.

Dogovorjeni ste, da spremembe, predvsem pa novosti, ki se odvijajo pri vas, zadev v podjetju ne smejo zaplesti, pač pa mora vse ostati jasno in enostavno.

Seveda. A vseeno se še kaj zaplete. Vendar pa to sproti rešujemo, ker imamo politiko odprtih vrat.

Od leta 2013 ste v Poslovni coni Komenda, kamor ste se preselili, ker se v Ljubljani niste mogli širiti. Tukaj je še veliko drugih uspešnih podjetij, a na splošno med podjetji velja precejšnja zadržanost pred javnim izpostavljanjem. Zakaj je tako?

Res je. Kar nekaj bi jih lahko naštel samo v naši coni. Ne vem, zakaj so tako zadržani. Z nekaterimi poslovno sodelujemo in vemo, da imajo globalno zelo uspešne produkte. Verjamem, da se bo z leti to spremenilo.

Ste 96-odstotni izvozniki. Veliko podjetij zavrne sodelovanje v Gazeli prav zato, ker so v pretežni meri izvozniki in pozornosti domačega trga ne potrebujejo v tolikšni meri. Kaj pa vam zlata gazela vseeno lahko prinese?

To je že res, da navzven to priznanje morebiti ne pomeni prav veliko. Za naš kolektiv, za sodelavce pa je to pomembna potrditev, da delamo prav in vzorno, kar je prepoznala tudi strokovna komisija. To vsekakor lahko vpliva tudi na slovensko družbo, saj lahko v podjetjih, ki delajo pošteno in etično ter so uspešna na globalnem trgu, ljudje dobijo pravi zgled. Je pa res, da biti uspešen na tujih trgih ni enostavno, a je hkrati ključni pogoj, da lahko zaslužiš in s tem denarjem skrbiš za nadaljnji razvoj. Zato lahko na neki način pritrdim Matjažu Čadežu, predsedniku sveta Gazela, da je odločitev gazel, da se v izboru izpostavijo, neke vrste domoljubno dejanje, saj marketinga doma ne potrebujejo. Zato pa je potrebno, da je priznanje gazela doma še bolj priznano in cenjeno. Mi smo tega priznanja zagotovo zelo veseli.

V zadnjih petih letih je bila 20-odstotna rast prodaje posledica večjega števila patentnih zaščit. Koliko patentov imate trenutno v pridobivanju in koliko ljudi je v to vključenih?

Enega smo za področje strojegradnje oziroma za vgradnjo v hitro vrteče se vreteno obdelovalnega stroja ravno prijavili. Ključni kupec ga je testiral in je z njim zadovoljen. Tržni potencial izdelka je okoli pet milijonov evrov letno. Prodaja tega izdelka bo v poldrugem letu pomembno prispevala k rasti naših prihodkov.

Delamo pa tudi izdelke brez patentov, ki pa so namenjeni določenemu kupcu, ki mu rešujemo neki problem, zagotovimo torej razvoj in proizvodnjo. Si pa prizadevamo, da bi naši ključni izdelki, na katere računamo v prihodnje, imeli dovolj patentov, da se ne bi konkurenca pojavila prezgodaj. Zgodilo se nam je namreč že, da je konkurenca pičlih 14 dni pred nami vložila podobno patentno prijavo, in ves naš trud je šel v nič. Sicer pa imamo v svetovni bazi patentov Espacenet samostojno ali s partnerjem vpisanih in vzdržujemo 14 patentov.

Na kakšen način bi država lahko podjetja spodbudila k boljši patentni zaščiti izdelkov, saj se patentiranje konec koncev splača, kajne?

Za tiste, ki imajo idejo, naj se poskrbi z enkratnimi vložki tveganega kapitala ali kapitalom poslovnih angelov, ki lastniško vstopijo v podjetje. Tudi banke bi lahko bolje razumele potrebe startupov. Tako bi lahko mlada podjetja hitreje prišla do patentno zaščitenega izdelka. Kar ni patentno zaščiteno, je, žal, na voljo tudi vsem drugim. Če pa zaščitiš vsaj model ali obliko, ali pa postopke in funkcionalnost, je precej drugače. Za take izdelke, ki jih podjetje proizvaja, uspešno prodaja in jih ima zaščitene z mednarodnim patentom, lahko potem še več let iz tujine dobiva denar. V našem primeru 90 odstotkov naših plač plačajo tujci.

Država pa bi to lahko spodbudila tako, da bi tudi na produktni liniji, ki ima neki patent, prepoznala tržni potencial in dala olajšave, ki bi jih lahko podjetje vlagalo naprej v razvoj, seveda v sodelovanju z ustanovami znanja. Pri nas imamo znanja tako na univerzah kot na inštitutih dovolj. Vendar pa še vedno ne prihaja v neki organizirani obliki do končnega uporabnika, torej do podjetij.

Je pa prijava patentov kar zapletena.

Dogovorjeni smo, da nam zaradi same rizičnosti patentnega dela in našega nepoznavanja patentnega prava te patente pomaga napisati partner, ki ima veliko patentno pisarno, da nam pomaga na sodišču, kadar prihaja do sporov, in da nam pomaga patente vzdrževati. Za to mu pripada polovica lastništva patenta. Obenem pa se tudi sami učimo pisati patente, sodelujemo tudi s slovensko patentno pisarno. Tudi tukaj bi lahko država okrepila patentne pisarne.

Nekatera podjetja, tudi gazele, suvereno pravijo, da jih konkurenca ne zanima, da jih zanima samo lastna sposobnost razvoja novih izdelkov. Se vi primerjate s konkurenco?

Seveda. Ves čas. (seže po škatli na mizi) Ravno tule imam konkurenčen izdelek, čisto svež prototip dajalnika kota zasuka. Mi sicer delamo boljše, je pa ta cenovno tako zanimiv, da me je strah, da nam bo odnesel nekaj posla, zato ga moram podrobno preučiti.

To pomeni, da četudi ste unikatni in ustvarjate v verigi visoko dodano vrednost, ste še kako pozorni tudi na to, da ima vaš izdelek primerno ceno?

To je pa naša vsakdanja debata! Stalno moraš zagotavljati ceno, ki je nekje med tistim, kar je trg pripravljen plačati, in kar ponuja konkurenca.

Vaš plačni indeks je 88, kar pomeni, da plačujete pred rokom. Zakaj?

Prav je, da so računi poravnani takrat, kot smo dogovorjeni. Je pa tudi res, da se v primeru večjih zneskov poskušamo dogovoriti za plačilo v dveh delih. Disciplina pri plačevanju računov mora biti, saj je to osnova posla. Na tem temelji tudi zaupanje med partnerji, mar ne?

Leta 2009 vas je bilo 42 zaposlenih, konec letošnjega leta pa že 107. Vam še uspe poznati vse sodelavce?

Po imenih zaenkrat poznam vse, čeprav vem, da bo verjetno vedno težje. Vsak dan veliko hodim po oddelkih in jih na tak način poskušam čim bolje spoznati.

Sodeč po sodelavcih, ki so danes prišli na delo pred vami, je RLS izjemno mlad kolektiv.

Res je. V povprečju smo stari 35 let. Naše fakultete poskrbijo za odlične kadre. Seveda so izboljšave še mogoče. Na fakulteti za elektrotehniko, kjer sem član širšega upravnega odbora, bomo izdelali analizo, kaj podjetja dejansko pričakujejo od diplomantov tehničnih ved. Na anketo se je odzvalo okoli 50 podjetij. Podjetja v večini primerov poudarjajo, da diplomantom manjka praktičnih pa tudi poslovnih znanj. Mi smo sicer z univerzo dobro povezani. Je pa na splošno gledano v Sloveniji še preveč ograj. Mi smo zagovorniki tega, da če iščeš neko znanje, po njem vprašaj, zato ne postavljamo ograj. Treba se je povezovati in združevati znanje in moči. Od tega bomo imeli vsi koristi.

Koliko mladih torej vsako leto sprejmete med svoje sodelavce?

Vsaj pet na leto. Veliko jih štipendiramo in jim zagotavljamo prakso, večina se jih nato tudi zaposli pri nas. Praktikante spremljamo, in če vidimo, da se želijo razvijati pri nas, jim to tudi omogočimo. Jan študira na ETH v Švici. Podpiram mlade, da gredo bodisi študirat bodisi delat v tujino. Je pa seveda naša naloga, da jih nato tudi pritegnemo nazaj. To je za nas pomembno, saj smo razvojno podjetje in več kot tretjina ljudi pri nas je visoko izobraženih.

Sodelovali ste pri vzpostavitvi razvojno-raziskovalnega centra za razvoj novih čipov, ki je nastal na fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Vložek je dejansko zagotovil Renishaw. Namen pa je, da center razvijemo do te stopnje, da bo lahko razvijal integrirana vezja tako za naše potrebe kot za potrebe Renishawa. S profesorjem Trontljem sodelujemo že toliko let, da je medsebojno zaupanje na tako visoki ravni, da smo namesto odprtja podobnega centra v Walesu raje odprli center v Ljubljani.

Lansko poslovno leto, ki se pri vas konča konec junija, ste zabeležili skoraj 60-odstotno rast, letošnja bo nekoliko nižja. Kje so pasti hitre rasti?

Zaradi obsežnejšega zaposlovanja moraš biti zelo pozoren, da ne trpi kultura podjetja. Pomembno je, da se novi sodelavci v kolektiv uspešno vključijo, to pa zahteva čas in energijo. Zagotoviti jim moramo notranje šolanje, da spoznajo vse procese in sodelavce. Samo ekipa, ki drži skupaj in si zaupa, lahko nekaj naredi. Jaz sam ničesar ne morem narediti. Sodelavcem lahko dajem samo usmeritve. Daleč stran so časi, ko sem sam kaj razvil, izdelal, napisal račun, šel na SDK in denar zamenjal v marke, da ni propadel. (smeh)

Če imaš veliko dela, je nevarnost tudi, da izgubljaš na kakovosti. Tega se zavedamo in vlagamo veliko v to, da naši izdelki ostajajo na najvišji kakovostni ravni. To pa zahtevamo tudi od naših dobaviteljev. Med njimi je kar nekaj gazel in veseli me, da naša rast vpliva na njih in seveda tudi njihova na nas. Naši izdelki so v varnostno kritičnih aplikacijah, kot na primer v podvozju novega boeinga in skrbi za varen let letala. Smo tudi nepogrešljivi v kirurški robotiki. Sodelujemo pa na primer tudi s podjetjem Iwalk, ki deluje na področju rehabilitacije invalidov. Naši senzorji merijo naklone v sklepih pacienta in z aktuatorji, motorji, pomagajo pri hoji.

Kmalu boste morali verjetno prav zaradi te rasti prostore povečati...

Da. Je pa res, da ti prav novogradnja vzame veliko časa in energije in ti preusmerja fokus s tvojega posla. No, najprej bomo poiskali rezerve še z drugo izmeno, šele nato bo na vrsti novogradnja.

Načrte imate izdelane do leta 2020. Kako bo v teh letih potekala rast?

Naslednja tri leta najverjetneje z okoli 25-odstotno rastjo, nato pričakujemo manjšo rast. Včeraj sva z Allenom gledala petletne načrte in sva se seveda vprašala, kje bodo naši ljudje delali, saj ne bomo imeli prostora. Vendar pa je težko zelo natančno načrtovali, saj se stvari spreminjajo. Zato imamo tako imenovani kotaleč pogled in vsake pol leta temeljito pogledamo dosežke, na njihovem temelju postavimo nove cilje in seveda zagotovimo vire.

Pri investiciji za preselitev v nove prostore v Poslovni coni Komenda vam je denar posodil partner, kako pa vam sicer uspeva zagotavljati denar za razvoj?

Iz lastnih virov. Zadnja večja investicija, kjer je bila prisotna, je bilo 1,5 milijona evrov, ki smo jih leta 2009 dobili od agencije TIA. S tem denarjem smo izdelali tri jedra izdelkov in napisali nekaj patentov. Eden od izdelkov je tudi ta, s katerim bomo okrepili sodelovanje z danskim partnerjem Universal robots, ki mu zagotavljamo senzorje za njihov robotski zglob. Kratkoročne kredite smo vrnili, sedaj pa smo tudi za banke postali tako zanimivi, da same hodijo k nam, saj smo zelo zanesljiv kreditojemalec. Sem pa vesel, da nam država daje olajšave tudi na razvojne izdelke, saj smo intenzivno razvojno podjetje in nam to prav pride.

Ste zagovornik sonaravnega bivanja in senzibilno spremljate posege v okolje. Mnenja ste, da bi morali strokovnjaki večkrat »s pogledom iz letala« poskrbeti za zakone, s katerimi bi izboljšali urbanistično urejenost prostora.

Seveda. Zrasel sem v naravi in z naravo in športom. To je del mene. En pol je narava, drugi je tehnologija, s katero se ukvarjamo. Naravo moramo spoštovati, jo negovati in je s svojo tehnologijo ne smemo pokvariti. Skrbeti moramo za tako ravnovesje, da ne uničujemo narave z odpadki ali z novogradnjami. Ustvarjanje dobička na račun izčrpavanja narave je škodljivo. Zato sem zdaj kar zaskrbljen, da v Rožni dolini na majhnih parcelah rastejo tudi 14 metrov visoki bloki, okoli katerih ni prostora niti za trato. Da ne govorim o predlogu, da bi v kamnolom v Podmolniku speljali cesto, ki bo potekala čez polja in travnike, mimo naselja. Urbanizem mora delati v dobro ljudi in ne kapitala!

Koliko dni na leto še preživite na službenih poteh?

Kakšen dober mesec, kar pa ni več toliko kot pred leti. S kolegom Howardom Saltom greva nekajkrat do naših ključnih kupcev. Kitajska je trg, ki se lepo razvija. Za nas so torej zanimivi segmenti, kot so robotika, strojegradnja, okoljska tehnologija, energetika, off road vozila in letalska industrija, popularni pa so tudi droni. Odpira se tudi Brazilija, kjer gre na področju kmetijskih strojev razvoj v smeri avtomatizacije. Je pa res, da so problem visoke notranje carine. To je seveda naš problem, ker moramo v skladu s tem prilagoditi cene.

Čutite posledice evropskega embarga do Rusije?

Ne. Imamo zanesljivega partnerja, ki naše dele vgrajuje v izdelke, ki jih prodaja na zahod. Trdi celo, da v času od uveljavitve embarga zasluži še bolje.

Ste kdaj poiskali oporo v gospodarski diplomaciji?

Ne. Verjamem sicer, da v Sloveniji so podjetja oziroma izdelki, ki jim lahko gospodarska diplomacija pomaga odpirati vrata. No, v vsakem primeru moraš imeti izdelek, ki je za kupca zanimiv. Gospodarska diplomacija ne bo skrbela za tvojo prodajo. Njena naloga je, da skrbi, da ima Slovenija čim boljši ugled v svetu in da smo zaupanja vredna država. Zaenkrat so glavni naši »diplomati«, ki skrbijo za prepoznavnost Slovenije, predvsem naši športniki. Singapurski taksist mi je zadnjič zatrdil, da pozna vse naše nogometaše.

Koliko jezikov govorite?

Očitno rusko (smeh) ter nemško in angleško. Nekoč sem znal tudi špansko, ko sem se malo mlajši klatil po Južni Ameriki. Francosko sem se učil, ko sem se aktivneje ukvarjal z alpinizmom. Z Nemci pa je še najbolje govoriti angleško, da si lahko nekoliko bolj enakovreden.

Ste kdaj pri svojem poslu naleteli na poskus podkupovanja?

V tujini pri svojem poslu ne. V tujini se odvija boj za trg, tvoja naloga pa je, da ponudiš najboljšo ceno za to, kar kupec potrebuje. Zdi se mi, da je to bolj slovenska značilnost. Pa še to najpogosteje tedaj, ko potrebuješ kakšna dovoljenja, in ti ljudje namignejo, da je lahko kaj prej urejeno, če kaj primakneš. A jaz tega ne počnem.

Ste zato odšli iz Ljubljane?

Ne, enostavno takrat ni bilo posluha za moje ideje, da bi poskrbeli za ureditev poslovne cone Dobrunje, a je imela Mestna občina Ljubljana drugačne načrte, po katerih naj bi zagotovili prostor za Papir servis. No, sedaj tam ni ničesar.

Nimate idejnika, torej menedžerja za ideje, nimate niti menedžerja za inovacije, imate pa inovativnost nekako zapisano v DNK podjetja in sodelavci sami skrbijo, da ideje, ki preverjeno lahko zaživijo na trgu, speljejo do konca.

Ideja sama po sebi je seveda premalo. Naš cilj mora biti dobiček. Zapišejo jo na poseben obrazec Opis poslovne priložnosti. Iz njega je razvidno, kakšna je ideja, kakšen izdelek lahko nastane, preveriti je treba, kje je njegov potencialni trg in kje je konkurenca, opraviti morajo kratko patentno raziskavo oziroma ali je možno patent zapisati, kolikšna vlaganja v obliki delovnih ur in orodij bi bila potrebna, oceniti pa je treba tudi rizičnost. Nekaj so namreč želje, kot na primer leteča preproga, s katero bi lahko rešili problem mobilnosti, a to še zdaleč ni tako enostavno.

Guru menedžmenta Peter Drucker pravi, da vodenje ni teorija, je praksa. Sami ste veliko med sodelavci. Se da vodenja torej naučiti?

Tega znanja ni nikoli dovolj. Vsak dan se učiš. Tudi jaz. Ključnega pomena pa je, da govoriš resnico. Da ne lažeš samemu sebi in da ne lažeš drugim. Seveda moraš biti ob tem tudi sposoben, da neko stvar izpelješ, da imaš cilj, da zagotoviš denar, da imaš dobro ekipo, ki jo moraš izbrati, da znaš poiskati njene dobre plati, kot je to na primer naredil Andrea Gianni z našimi odbojkarji, in da si z njo sposoben doseči razumne cilje.

Rasli ste s športom, vrhunska športnica je tudi vaša tretjerojenka, ki tekmuje v kajaku na divjih vodah. Sami ste še vedno zelo aktivni.

Ja, ampak človek kolajne lahko sprejema, dokler je sorazmerno mlad in konkurenčen. Sam sem sicer dobival tudi kolajne, a take, kot je zlata gazela, nisem dobil. To dokazuje, da ima šport omejitve, posel pa ne. Jaz še vedno lahko zmagujem. (smeh)

Kje vidite ključne vzporednice med športom in poslom?

Uresničevanje izziva, ki si si ga zastavil, in sledenje ciljem. Tekmovanje in fair play.

Ste na smučeh še vedno najhitrejši v podjetju?

Mogoče sem pa res. Zagotovo pa nisem več na kolesu.

Nekaj neprespanih noči je za vami tudi zato, ker hčerko Ajdo spremljate preko televizije na tekmovanjih na drugih celinah. Kdaj ne spite tudi zaradi posla?

Tudi. Moja žena se sicer šali, da ima poslovnež v zgodnjem jutranjem obdobju v glavi kup norih opic, to so nedokončane misli ali skrbi, ki se rodijo ob kakšnem bolj rizičnem poslu. A te ponavadi čez dan izginejo, ko se temeljito pogovorim s sodelavci ali pa angleškim partnerjem, če je problem preveč zapleten. Sam ponavadi tega ne moreš rešiti.

Pravite, da vas v življenju nikoli ni bilo zares strah. Ste se pri poslu vseeno kdaj opekli?

Seveda. Nekajkrat, a vseeno nisem izgubil zaupanja v ljudi.