Naključje je hotelo, da se včeraj nisem mogla udeležiti še enega dogodka, razglasitve dolenjsko-posavske gazele. Na to nagrado me veže kup lepih spominov. Tri leta sem bila namreč del ekipe, ki je bila odgovorna za organizacijo dogodkov ob podelitvi teh nagrad. To je bil lep čas, tudi zato, ker sem delala s po mojem najboljšo ekipo kdajkoli pri nas. V tem obdobju sem srečala res veliko izjemnih podjetnikov. Njihove zgodbe, ki sem jih beležila tudi v kratkih filmih, so se mi in se mi še vedno zdijo za v učbenike podjetništva. Morda se enkrat lotim knjige, ki bi zbrala najzanimivejše zgodbe gazel, bodoči podjetniki bi bili zanjo gotovo hvaležni.
Gazele so – ne, ker to pišem za Dnevnik
in ne, ker sem bila nekaj časa del njih – najbolj podcenjena nagrada za gospodarske dosežke pri nas. Ker stoji za njo ena medijska hiša, jo druge, če le gre, ignorirajo. Ko sem bila še del te zgodbe sem podrobneje spremljala poročanje medijev o tej in drugih primerljivih nagradah. Spomnim se leta, ko je voditeljica Odmevov v polomljeni nemščini vodila slab intervju z aktualnim nagrajencem Združenja Manager, televizija si je za to omislila celo link za javljanje s terena, medtem, ko je nekaj dni pred tem pred istim studiem zaradi nepomembnega političnega dogodka ostal prejemnik zlate gazele.
Z Novim mestom, kjer je sinoči potekala podelitev dolenjsko-posavske gazele, ima Ustvarjalnik nekaj neporavnanih računov. Posledica tega je dejstvo, da nam tam en uspe spraviti skupaj niti enega podjetniškega krožka, a verjamem, da bo kmalu drugače. Letos se nam namreč obeta nekaj specifičnih krožkov, ki bodo mladinsko podjetništvo postavili v kontekste, kjer se o podjetništvu govori zadržano. Tako se bomo, denimo, lotili kmetijstva in to prav v Novem mestu. Ni malo mladih, ki so vanj vpeti s srcem in vidijo v njem svojo priložnost, ne le usodo. Z njimi želimo deliti del časa tudi mi. In bom res zadovoljna, če bomo na prihodnjem izboru Najboljšega mladinskega startupa (julija 2016) lahko presojali tudi idejo bodočih kmetov.
Konec tedna bom velik del časa posvetila pisanju. Čaka me priprava besedil, ki bodo prodajna in komunikacijska osnova za dogodke, ki jih načrtujemo do konca leta. To je lepo opravilo, ki zahteva oster um in čiste misli. Drugače pisanje ne steče. V pisanju sem se z leti strenirala u nulo. To je veščina, pri kateri naravni dar sicer pomaga, ni pa usoden. Pomagajo pa razkošen besedni zaklad, kilometri prebranih literarnih besedil in vsakodnevna praksa. Vsakogar, ki me kdaj poprosi za kak nasvet s tega področja, najprej vprašam po tem, kaj bere.
Če je to opravilo zvedeno na fejsbuk statuse ali pa se je v najboljšem primeru končalo z domačim branjem, je možnosti za kak resen zapisani dosežek malo. Takrat svetujem avtorje, ki božajo z jezikom. Prepoznam pisca, ki se je z leposlovjem nazadnje srečal v srednji šoli in zato včasih ne morem brati poslovnih knjig. Ravno v njih je namreč raven jezika pogosto obupno nizka.
Za navdih pri mojem pisanju bo tokrat poskrbelo Novo mesto. Vanj se tako ali drugače stekajo mnogo moje misli. In je, kot sem že enkrat zapisala, edini kraj, kjer bi, poleg Ljubljane z okolico, v Sloveniji zares lahko živela. Ima vse, kar premorejo večji kraji. In zlasti dovolj odprtih in ustvarjalnih ljudi. Ti ga delajo živega. Ta konec tedna se bo v mestu veliko dogajalo, del družine se bo zadrževal ob reki, jaz pa nameravam na Trdinov vrh. Se tam naužit sonca in na poti navzgor še miru.
Obojega privoščim tudi vam!
