Zato zdaj skorajda ne mine dan, ko v medijih ne bi zasledili zgodbe o še enem mladem podjetniku in še enem projektu, ki obeta. Za medije, ki so v zadnjih letih raven poročanja o gospodarstvu zvedli na podaljšek razprav iz sodnih dvoran na eni in nekritično povzemanje v načelu dobrih zgodb na drugi strani, je to idealna snov: enostavno razumljiva, všečna na prvi pogled, brez zgodovine in s prihodnostjo, ki se konča na znanem mejniku ene od množičnih platform za financiranje. Kar je po svoje čisto u redu. A vtis, da je Slovenija nova Silicijeva dolina in da smo tik pred tem, da se nam dogodi gospodarski bum, je vendarle zgrešen.

Tudi zato, ker je večina teh mladih podjetnikov brez pravega podjetniškega znanja, brez kondicije, ki bi jih držala pokonci po neuspehu, brez priučene odpornosti na neugodne razmere, brez katerih ni nobene prave podjetniške zgodbe in brez predznanja, nekakšne male šole podjetništva, ki bi jamčila za to, da posel, ki se ga gredo, dejansko obvladajo.

Preenostavno bi bilo misliti, da je to njihova napaka.

To, kar pa drži, je dejstvo, da se pri nas nihče, razen nas na Ustvarjalniku, ne ukvarja s sistematičnim učenjem podjetniških veščin mladih ljudi. O tem, kako zgodaj bi moralo steči tako učenje, je mnenj mnogo. A dejstvo je, da se, ko gre za neko drugo področje, šport, nihče ne sprašuje, ali so resni treningi, pri 6, 7 letih zdravi ali ne. Ali je naprezanje nezrelega telesa do skrajnih naporov, zato, da bi nekoč morda zmoglo čez prag, kjer visijo kolajne, smiselno ali ne. Vsi vemo, da so rezultati v športu vselej posledica dolgoletnega, vztrajnega in načrtnega treninga. Zakaj se nam potemtakem zdi da bi moralo biti v podjetništvu drugače?

S to primerjavo največkrat odgovorim na vprašanje o smotru našega delovanja. Počnemo to, kar je nujno, če želimo mlade vzgojiti v podjetnike. Sem ne štejem onih, ki jim je ta dar položen v zibko. Ti se bodo vedno rojevali in vedno uspevali, tudi v tako absurdnih razmerah, kot jih podjetništvu postavlja naša država.

Sem štejem tiste mlade, ki nosijo v sebi darove, ki se ne skladajo nujno z aktualno matriko karierne uspešnosti in tiste mlade, ki želijo o svoji prihodnosti odločati na svojem. To so, med drugimi, umetniki, ki jih nihče ne uči stati inu obstati na trgu in potem vsa življenja preždijo pod mizo, s katere pada čedalje manj proračunskih drobtin. Bi jim podjetniška znanja škodovala? Pogrošno posegla v njihovo umetniško bit? To so rokodelci, ki ohranjajo vezi z duhovno zapuščino tega prostora zato, da bo vez z njo čez desetletja in več živa še kako, ne le v virtualnem svetu. Ali ni mar podjetništvo bistvo tega, kar počno? To so humanisti, ta množica široko izobraženih ljudi, za katere se zdi, da jih danes nihče več ne potrebuje, ker nam medijski resničnostni šov konstruira enostavna vprašanja, če pa že naletimo na kako kompleksnejše, je tu vedno uslužni stric google. Bi njim škodovalo, če bi se v podjetniških delavnicah lotevali idej, kako svoja znanja zapakirati drugače in jih ponuditi ljudem, ki bi jim kaj takega osmislilo življenje? Tu so…. smo vsi.

Vsi, ki se zavedamo dejstva, da je trg dela sredi neizbežnih sprememb in bodo priborjene pravice iz naslova delovnih razmerij pod težo navideznih in dejanskih kriz žal izgubljale. Ni zavarovalne police, ki bi nas lahko obvarovala negativnih posledic. Edino znanje je, ki nas bo dvignilo nadnje in v njih pomagalo uvideti priložnost več. Znanje o tem, kako je moč stati na dveh rokah in pri tem ohraniti dober razgled.