Presenetljivo je, kako malo je v svetu primerljivih izobraževalnih programov s področja mladinskega podjetništva. V državah z razvitim podjetniškim ekosistemom je to dejstvo celo razumljivo, ker ima podjetništvo v teh družbah velik ugled in je zato vzgoja podmladka samoumevna.
Hecno pa je, da se s tem ne ukvarjajo v državah, ki jih je, podobno kot našo, v zadnjih dveh, treh desetletjih, dosegel mentalni in ekonomski cunami in za sabo pustil razmere, iz katerih samo ljudje brez sleherne vizije ne uspejo vzpostaviti tega, kar Slovenija potrebuje: prijaznega podjetniškega okolja, ki bo ljudi spodbujalo k ustvarjanju presežkov, tudi v obliki davkov.
Kot človek si želim, da bi bilo takih držav čedalje manj in bi se vsaj tam, kjer nam je dano živeti v relativnem miru, ljudje ukvarjali s tem, kar nam je kot najvišje razvitim živim bitjem imanentno: z ustvarjanjem novega, po možnosti boljšega. Pragmatični pogled na to pa pokaže morje novih priložnosti za naš izobraževalni program podjetništva. Kar je dobro.
V njem je seme tega, kar želimo pustiti v okoljih, kjer delujemo in kar po našem nosi obet boljše prihodnosti: zavest o tem, da je najlepše živeti od tega, kar rad počneš.
O tem govorimo z mladimi, ki jih srečujemo. Naj pustijo vnemar vcepljene predstave o tem, kaj je pametno početi. Ali, kar sem pred dnevi ujela v zametku pobude o podjetništvu med otroci, o tem, kaj je koristno početi. Ali kar se splača početi. Vsega tega sem se ob koncu osnovne šole, ko sem z zelo dobrim učnim uspehom in brez jasne predstave o tem, kaj bi sploh rada počela, pristala na srednji gradbeni šoli v Ljubljani. In jo od tam ucvrla v zadnjem hipu, ko mi je vendarle postalo jasno, da me bolj od stvari v življenju zanimajo ljudje.
O podobnem sem pred dnevi govorila s starejšo hčerko, prvošolko, ki je prišla iz šole z dolgim seznamom krožkov, ki so na voljo. Ker sem prepričana v to, da je šola za še ne šestletnega otroka že sama po sebi velik zalogaj, sem izbiro takoj omejila na en krožek. Številka ji ni bila po godu, a ni pomagalo. Izbirala je dolgo in šele naslednji dan povedala, da gre v dramski krožek. Bila sem presenečena. Izbrala je to, za kar ima naravni dar in kar je doma na sporedu (tudi v obliki dramatičnih izpadov) na sporedu malodane vsak dan in ne krožkov, v katere je šla večina njenih prijateljic.
Izbira prvega krožka v prvem razredu seveda ne pomeni veliko in ne pove nič o tem, kako bo ta otrok čez leta ravnal kot odrasla oseba. A šteje izkušnja o tem, da se je lahko odločil sam (u redu, z nekaj racionalnimi omejitvami).
Na naših krožkih se zato namenoma veliko posvečamo temu, kar krožkarji radi počno. Spodbujamo jih k iskanju navdiha v tem, kar jih osrečuje. Z nekaterimi nas take debate hitro popeljejo do zelo resnih poslovnih idej. Z drugimi obtičimo na začetku. S čimer ni nič narobe. To so namreč tiste bubice, ki potrebujejo nekoliko več časa, da razvijejo svoja krilca v kokonu. Ko jih enkrat bodo, bodo zunaj še močnejši. Predvsem pa bodo znali naprej tako, kot jim želimo mi: po svoje.
