Naš program podjetniških krožkov je pri nas brez konkurence, vanj je vpetega veliko dela podjetniških strokovnjakov, izvajajo ga čedalje boljši mentorji, zajema mnogo dogodkov, ki mladim omogočajo izmenjavo izkušenj in (tudi) zato ni zastonj. Šole se na to dejstvo odzivajo zelo različno, v splošnem jih je moč umestiti v tri skupine: v prvi so šole, ki naredijo vse, da dobijo naš program in dijakom omogočijo delo na lastnih podjetniških projektih; v drugi so šole, ki si tega želijo, a se ne znajdejo pri pridobivanju denarja iz okolja in v tretji šole, ki so prepričane, da je podjetništvo v šolstvu najmanj trivialna vsebina.
Če bi ta naš seznam primerjali s seznamom, ki šole razvršča glede na učni uspeh njihovih dijakov, bi videli to, kar bi morali vedeti starši in devetošolci, ki vsako leto marca izpolnjujejo prijavnice za srednjo šolo. Večina uradno najboljših, elitnih in še kako navzgor izstopajočih šol je takih samo, če nanje zremo tako, kot zrejo one na dvoje dijake: skozi točke in številke. V skupini šol, ki po mojem mnenju predstavljajo prihodnost slovenskega srednjega šolanja, skorajda ni uradno najboljših.
Na eni takih sem bila pred dnevi. V Celju sem se srečala z ravnateljem, ki mi je navdušeno govoril o programih, ki jih je šola vzpostavila zato, da na eni strani omogoča dijakom izpopolnjevanje v praksi, na drugi pa dopolnjuje program prostočasnih aktivnosti za otroke iz regije. Dobitna kombinacija. In ko mi je v isti sapi razlagal, s kako neživljenjsko zastavljenimi pravili o rabi javnih financ se soočajo vodstva šol, je na namig, češ, kako vam potemtakem uspe sestaviti tako bogat program odgovoril: »Čaramo, kaj pa naj.«
Ko sem se dva dni zatem o isti temi pogovarjala z njegovo kolegico na šoli, ki sodi v srednješolsko ligo prvakov, je šel pogovor v povsem drugo smer. O čarovnijah ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem odhajala s te šole sem občutila hlad, ne zidov, ampak odnosov. Saj, v takem okolju je edino moč meriti svet enoznačno in brez upoštevanja razlik. Bilo bi prelepo, če bi nam bilo dopuščeno vanj vnesti nekaj barv, magari samo oranžno.
Na poti skozi jesensko jutro v Ljubljani sem se spomnila zadnjega obiska v Postojni, kraju mojega rojstva in številnih drugih doživetij. Ničkolikokrat sem že poskušala tja zanesti kaj dobrega in naletela na točno to, kar vemo vsi lokalci, ki nas je pot že zgodaj odpeljala naprej: da si lahko kralj vsepovsod, pa te bodo doma še vedno gledali zviška in postrani. A tokrat je drugače: v Postojno, tudi po zaslugi župana, vračamo podjetniški krožek in to na šolo, ki že tako ali tako počne neverjetne stvari. Dijaki projektirajo in izdelujejo vse, kar ti na temo lesa pride na misel.
Na zelenici pred šolo se pasejo kokoši, ki domujejo v čisto hipstersko samooskrbovalnem objektu: prenosnem kurniku. Rešitev za vsa majhna dvorišča in mestne zelenice. Na drugi stoji panj. Na tretji je še do pred kratkim domovala zajklja. Zdelo se mi je, da sem nekje drugje, ne v Postojni, ki se zdi od pamtiveka miselno in razvojno ujeta v misterij Postojnske jame: to je, da reka vanjo nosi, ven iz nje pa pušča bore malo. Še ena šola, v kateri znajo čarati.
In čaranje je, kar daje šolskim načrtom smisel. Kar jih dela življenjske. In otrokom prijazne. Edino v takem okolju je možno doseči to, kar bi moralo biti vodilo pri izobraževanju: da uči misliti. To bi resda odprlo nešteto novih poti, tudi nepredvidljivih in tveganih. A bi hkrati tudi izničilo zgrešen vtis o tem, da je edina prihodnost dijaških let na avtocesti v smeri stotih točk.
*parafraza naslova sijajnega romana škotske pisateljice Janice Galloway, Dihati moraš, to je vsa skrivnost. (izšel pri Beletrini)
