Ponižnost je človekovo čustvo, pri katerem se najbolj pretirava. Mnoge od nas so v mladih letih učili, da sta največji napaki laž in hvalisanje. Kaj je narobe, če smo ponosni na nekaj, kar smo naredili ali mislimo, da lahko naredimo? Po mojem mnenju je ponižnost nekaj, kar nam hočejo pri šestih vcepiti učitelji ali starši, da bi nas lažje obvladali, kar pa ni naravno. Ko smo mladi, prekipevamo od občutka, da znamo in bi morali biti sposobni narediti skorajda vse.

Nekdo bi to lahko imenoval egocentričnost, zame pa je to optimizem! In samo optimizem je lastnost, ki prinaša rezultate. Ali ste kdaj dobili dober rezultat od pesimista? Mimograde, nihče zase ne reče, da je pesimist. Pesismisti se imajo za realiste. Prepričanje, da smo močnejši od ovir, ki bi nas sicer morale onemogočiti. Prav to pa je tisto, kar potrebujemo za premagovanje najtežjih nalog.

Podoben vpliv lahko prenesemo na sistem, da ne omenjam drugih institucij, ki si želijo ponižne, plahe podpornike, ki bodo zadovoljni s tem, kar imajo in se ne bodo želeli izpostavljati. Tako množico je namreč mnogo lažje voditi in usmerjati k smotru, ki je v interesu vodje ali institucije. Otroke bi morali torej že od začetka v šoli vzpodbujati k sodelovanju ter jih nagraditi tudi za manjše dosežke. Na ta način se ustvari samozavestno osebo, ki bo vsekakor težje obvladljiva, vendar pripravljena zastopati svoja stališča. Za to sposobnost pa je potrebna določena količina poguma, ki ga je treba usmeriti v pravo smer. Nikakor pa ni potrebno zahtevati, da je človek ponižen in posledično neprepričan v svoje razmišljanje in dejanja.

Vendar ni nikoli prepozno, vsak posameznik mora sam pri sebi prepoznati problem miselnosti in nezaupanja vase. Zato ne dopustite, da bi ''nagnjenje k egocentričnosti'' vplivalo na vaše odločitve v življenju.