Za 8. avgust 1975 v horoskopu piše, da sem iz družine velikih mačk: trojna levinja, v znaku, podznaku in luni. In za nameček sem tudi po kitajskem horoskopu mačka!
Jure pravi, da sem ´čarovnica´. Moj (prijazen, seveda) odgovor je, da že moram biti, da ukrotim takšnega bika, pa še zmaja povrh, kot je on. Včeraj, ko sva odšla na kosilo v moj priljubljeni lokal, sva debatirala o letih, starosti in takšnih rečeh. Že cel teden me zafrkava, da rinem že proti petdesetim, ko jo on šele v rosnih tridesetih (sva točno 9 mesecev razlike). Me izziva, kako se počutim na moj zadnji dan trojke. Pravzaprav čisto OK! »Meni se ne zdi, da sem stara, niti ne počutim se tako, tudi izgledam ne,« mu pravim. »Veš kaj me le skrbi - najini otroci so premladi!« Potem računava, da jih bova štela okoli 55, ko bo Tia v svojih najhujših letih. »Ja, zelo dobro kondicijo bova morala ohranjati,« ugotavlja Jure. Nasmejiva se ob mojem komentarju, da jih bova s kuhalnico že težko ulovila, kakor so nas lahko naši starši…
Kot ženska in mama sem ponosna nase, na družino, sodelavce, podjetje. Da mi uspe krmiliti med družino in podjetjem, da sva z možem skupaj ustvarila uspešno podjetje, ki kljub turbulentnim časom vsako leto raste; na naše dobro ime ter tudi na že precej nagrad, ki te pobožajo in nagradijo za ves vloženi trud. Menim, da sem veliko naredila v desetih letih, vem pa, da me v življenju čaka še ogromno dela. Želim si tudi, da za seboj pustim neko sled, odtis družbene odgovornosti. In da bom tudi ob naslednji okrogli obletnici veljalo: Vesela sem, da delam to, kar rada delam. Da me še vedno žene strast kot pred 10-imi leti, da sem še vedno zaljubljena v kartice ;) Pustim, da me spomini odnesejo. V leto 2005, na 26 m2.
Četudi nisem bila v zavidljivih življenjskih okoliščinah, sem podpisala pogodbo za nakup stanovanja. To je postal moj prvi domek in pisarna obenem. Iz moje že takratne ljubezni do kartic se je razvila strast in ustanovila sem IDentiks – praktično iz nič. Bila je le dovolj velika želja, pogum in jasna vizija, kaj želim doseči: da bodo kartice moje življenje. (niti slučajno pa nisem mislila, da bo nekoč to družinsko podjetje, kar smo danes). Nekaj mesecev za tem sem spoznala Jureta, ki se je kar hitro preselil k meni in še zdaj se spomniva vseh noči, ko mu je moj prvi tiskalnik brenčal na ušesa cele noči. Podnevi sem prodajala, ponoči delala kartice in se učila neznanih tehnologij. Sčasoma so zahteve pripeljale do odločitve o nakupu najdražjega namiznega kartičnega tiskalnika.
Investicija v nakup retransfer tiskalnika je zahtevala izbiro: ali si kupim pohištvo za stanovanje ali tiskalnik. Kaj sem naredila? Seveda sem se odločila za tiskalnik. Prišli so projekti, o katerih sem sanjala, vsakič višji cilji, ki sem jih dosegala postopoma. Dobila sem prve resnejše stranke, večje posle, in se počasi uveljavljala na trgu. Nato je prišlo leto 2008. Bilo posebno in osebno. Rodil se nama je prvi sin, Jon. Spali smo le dve uri v kosu, z Juretom sva imela ponoči bitke za življenje, pardon za spanje. Konec leta 2008 pa se je že čutila velika kriza, promet nam je padel za 37 %, jaz pa na porodniški. To je bil je eden mojih največjih življenjskih preizkusov. Poleg tega pa Jure še ni delal z mano v podjetju. Počutila sem se razdvojeno: vsak trenutek je bilo oboje pomembno: družina in podjetje, nisem imela možnosti stvari predati komu drugemu. Ni bilo enostavno, bil je dobesedno preizkus trdnosti volje, moči. Čez pol leta sva ugotovila, da tako ne bo šlo naprej in Jure se je pridružil IDentiksu.
Tako sva zdržala in nadaljevala. S podjetjem in štorkljami. Že leta 2010 smo ponovno prišli na zeleno vejo, družina pa se je razširila s Tio. In danes sem, smo tu. Stari 10 let. Z ambicijo in ciljem, da je vsaka kartica za vsakega naročnika zanj najlepša in najboljša rešitev. ´Dobra rešitev + estetika´: tu vidimo našo prednost, posebnost in ključ do zvestobe kupcev in rasti. Delamo na tem, da bomo nekoč tudi mi stali na odru uspešnih. Da bomo gazela. Pred kratkim smo s prijaznim dogodkom, v domačem vzdušju, pocrkljali naše partnerje in prijatelje. Bil je res nepozabno in slike druženja so naši gostje domov odnesli natisnjene na čem drugem kot - karticah. Privoščili smo si in izdelali tudi naš prvi film v zgodovini – govori o tem, kako izgleda dan z IDentiksom. Jaz pa bom danes imela moj dan. Vem, da bo nepozaben. 8. avgust 2015, veselim se te!