Kaj ga je pritegnilo? Zakaj mu je bilo všeč, razmišljam? Bilo je aktivno, dinamično. Razburljivo. Lahko se je preizkusil, kaj zmore. Se učil novih veščin. Hm…. Učenje…?! Da ga imajo otroci radi?! Ja, imajo, trdim. Je pa treba seveda pristopati na prave načine, narediti učenje zanimivo! Ste prebrali, kaj sta zapisali dijakinji škofjeloške gimnazije v Dnevniku: »Tri petine profesorjev nima avtoritete, še manj pa je tistih, ki bi bili zmožni pritegniti pozornost občinstva. Ali res mladina hodi v šolo le še zaradi malice? Ali gre krivdo za nezainteresiranost za študije, kot sta kemija in elektrotehnika, res pripisati dijakom? Kaj pa če bi spoznali skrivnosti predavanja Steva Jobsa in svetu dokazali, da je dober predavatelj unikaten umetnik? In ne suženj motiviranega občinstva, o čemer nas skušajo prepričati sodobni profesorji.«
Mladi so kritični. Kot smo kritični tudi podjetniki. Menim, da šolski sistem naše otroke premalo pripravi za življenje. Dobro, moji otroci so še premajhni, da bi lahko neposredno sodila - lahko se naslonim le na pripovedovanje prijateljev, ki imajo starejše otroke in primerjam s tem, kar je šola dala meni, vsekakor pa si skozi povpraševanja za delo, ki jih dajemo ali dobivamo, ustvarjam mnenje o mladini, dijakih in študentih proti koncu študija. In reci piši, v bistvu se mi smilijo. Če izhajam iz sebe, OK, res je bil drug čas in druga država (Jugoslavija) in res, da so bili moji starši ´navadni delavci´ , bi kdo rekel - brez nekih zvenečih nazivov ali ne vem kakšne izobrazbe, a neke vrednote so nam in meni vcepili v glavo! Mladim jih primanjkuje.
Zakaj je tako? Od osamosvojitve in te blazne težnje po zahodu in hlastanja po dokazovanju materialnega statusa, se je nekako začela spreminjati tudi vzgoja. Od otrokovih pravic (ko pridejo odvetniki v šolo- halo!?!?!?), ko si otroci zapomnijo le to, kaj so pravice in ne, kaj so dolžnosti in odgovornosti, pa - do amerikanizacije in potrošništva - kupiš v bistvu lahko vse, v času Jugoslavije pa smo hodili čez mejo v Celovec po ´fasngo´ otroci pa smo dobili Milko in Coca colo, se spomnite?) do šol in fakultete, kjer najstniku, ki tako ali tako misli, da ve vse, še profesorji dodatno polnijo glavo s tem, da ko bodo končali fakulteto, bodo nekaj več, nekaj posebnega. In potem študent, ki diplomira, verjame, da si zasluži plačo samo zato, ker ima diplomo. Četudi v resnici še ni v podjetju ničesar naredil, ničesar prispeval. Njegovo znanje je latentno, je le potencial, a z njim je treba nekaj ustvariti, zgraditi, narediti. Doseči rezultat, prodati, dobiti plačano. Tako podjetje pride do denarja. Diploma je papir, s katerim ni mogoče iti v trgovino in kupiti kruha. Diploma je le ´izkaznica´, da imaš znanje. Potrebni pogoj. Zadostni je ustvarjalnost. Rezultat neke aktivnosti.
Res je, da je recesija to kar precej prizemljila in študenti več ne mislijo, da bodo takoj dobili službe - pred časom je še bilo tako. Pravzaprav se v današnjih časih dogaja nasprotno: med študenti opažam dosti apatičnosti: zakaj bi študiral redno, saj ne bom dobil službe. In potem raje spijo doma, hodijo po zabavah, jedo zelo poceni na študentske bone itd. Ko imam informacije, celo pokličejo glede dela na študentskem servisu in vprašajo, kaj je to za eno delo in rečejo: »Ah ne, to me ne zanima.« ali pa »Za tako malo denarja se mi pa že ne splača delati.« V moji mladosti se spomnim, da sem čakala ob sedmih zjutraj na študentskem servisu, da sem se vpisala v vrsto. Če te ni bilo tisti dan, si padel iz vrste ven. In potem so povedali, katero delo je na voljo in si se javil, delo pa je dobil tisti, ki je bil prednostno v vrsti. Ja, tako je bilo. Naravno in samoumevno nam je bilo, da želimo delati. Dobiti izkušnje. Ne gledati v zrak.
Zato se mi otroci, mladina in študenti, smilijo. Ker niso pripravljeni na življenje. Zgrešili smo ali grešimo vsi; starši, ki imajo svoj naraščaj v vati, šolski sistem, ki se ne prilagaja novim in hitrim razmeram in raje uči v petem razredu, kako se deli ameba, namesto da bi znanje povezovali z življenjem, z 21. stoletjem, napredkom, tehnologijami, ki danes poganjajo svet, institucijah, ker dovoljujejo malo morje privat fakultet (kakšna pa je kvaliteta?) in potem sploh več ne veš kakšna je to stopnja izobrazbe. Šole na eni strani in življenje, delo, poklici, napredek: dva različna svetova. Šole so ostale zadaj. Šole so namesto nosilcev napredka postale zaviralec v družbi.
Priznam, kritična sem in lahko mi očitate, da sodim počez. Morda je to delno res. In nikakor ne zanikam tega, da je veliko izjemnih učiteljev, posameznikov, ki se trudijo, se ukvarjajo z mladimi. Cenim jih. Vsakega, ki naredi več, kot narekuje predmetnik. Ali to naredi ustvarjalno, otrokom prižge iskrice v očeh. A še vedno stojim za trditvijo, da je izobraževalni sistem preživet. Da mladih ne pripravi za življenje, da ne razumejo utripa, pričakovanj in potreb podjetja. Kajti: koliko učiteljev (in tudi staršev in ljudi na ministrstvih, ki snujejo izobraževalne programe) razmišlja o tem, da je v otrocih treba zbujati in nagrajevati proaktivnost, ustvarjalnost, zavzetost?! Koliko učiteljev o svojem predmetu razmišlja izven okvirjev in sten učilnice?! Samoiniciativno preizkuša nove pristope?! Uvaja novosti?! Razvija svoj predmet, raste z njim skozi leta? Ne vem. Vem pa, da ko pride mlad človek v podjetje, je prav to tisto, kar od njega pričakujemo. In če teh vrednot in zgledov ni bil deležen doma in v šoli, je začuden, presenečen in se ne znajde. In ga moramo tega učiti, na novo. In to traja in jemlje podjetju hitrost in nam državi kot celoti znižuje mednarodno konkurenčnost.
Ah, pozno je. Ura je, da dnevnik zaokrožim in se z Juretom odločiva, kje bo Jon jutri preživel dan. Kjerkoli ga bo, vem, da bo nekoč, kmalu, od naju slišal: »Znanje je temelj. A znanje, ki ničesar novega ne ustvari, je samo sebi namen.«
