Sledil je običani sobotni ritual obiska tržnice in kave, po dolgem času z najdražjim, saj je predlagal, da za kosilo pripravi škampe. Nič se ne upiram, ker vem, da bodo odlični. Čeprav že nekaj let med vikendom le redko delam, izjema so kakšne res nujne zadeve, je tokrat drugače. Primož mi med kuhanjem razlaga o pisarniških stolih in zofi, ki jih je oblikoval in razvil. Pripraviti moram komunikacijski načrt in zaslišujem ga o ozadju, ciljnih javnostih, konkurenci in ključnih sejmih. Delo s partnerjem je lahko velik izziv in poznam pare, ki pravijo, da se imajo preveč radi, da bi tvegali in mešali zasebno življenje s poslovnim. Pri nama zaenkrat poteka odlično, čeprav sva se najprej dogovorila, da bo delo potekalo izključno v pisarni, kot pri ostalih naročnikih, a že danes kršiva dogovor.


 

Popoldne berem članke na internetu in klepetam s prijateljicami v facebook skupini, prek mobilne aplikacije Viber pa s prijateljico, ki prve skupine ne pozna. Čeprav so teme drugačne, pa vidim pri obeh pogovorih podobno vsebino: podcenjujemo se. Nerada posplošujem, ampak ugotavljam, da so moški v tem bistveno boljši kot ženske. Spomnim se na Ted talk Sheryl Sandberg, ki sem ga že omenjala, ko Sheryl pove zgodbo o bratu, ki se ni pripravljal za izpit, tik pred njim se je povabil, da sta ga s cimro inštruirali, po izpitu pa je samozavestno rekel, da bo dobil najboljšo oceno, medtem ko sta onidve debatirali, kako nista najbolj zadovoljni in kaj vse bi lahko naredili bolje. S to zgodbo ilustrira dejstvo, da tudi raziskave kažejo, da ženske sistematično podcenjujemo svoje sposobnosti. Sama nisem nobena izjema, velikokrat se mi je zgodilo, da sem dvomila vase. Z leti je tega vse manj, a še vedno so taki trenutki. Spomnim se, da je Marissa Mayer, ki vodi Yahoo, odlično ubesedila, kako rastemo, ko nismo v coni udobja, in sem šla poiskat njeno izjavo: “Vedno sem delala kaj, za kar še nisem bila čisto pripravljena. Mislim, da je to način, kako rasteš. Do preboja pride, ko se prebiješ skozi trenutke, kadar si rečeš, nisem čisto prepričana, da to lahko naredim.”


 

Zvečer prelistam Sobotno prilogo in pritegne me Irena Štaudohar, ki piše o skoraj 80 let trajajoči raziskavi, ki je poskušala odgovoriti na vprašanje, zakaj so nekateri ljudje bolj uspešni in srečni kot drugi. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi bile v raziskavo vključene ženske; izvedli so jo namreč med 268 moškimi. Moja babica je govorila: sreča, to so le utrinki. Takrat se mi je zdelo to preveč pesimistično, danes pa jo malce bolj razumem. Treba je aktivno delati, da si lepe trenutke podaljšujemo. Raziskave kažejo, da nas doživetja veliko bolj osrečujejo kot stvari, verjetno zato zelo rada potujem. Za danes se poslavljam in grem po svoj utrinek sreče - na sprehod in sladoled po večerni stari Ljubljani.