Ob pol devetih me pride fotografirati Jana Petkovšek Štakul, urednica rubrike Gazela, ki vidi kup knjig na moji mizi in mi namigne, naj napišem kaj o tem, kaj berem, da si napolnim baterije. Brala sem od nekdaj zelo rada, nekje v tretjem razredu se spomnim, da me je šolska knjižničarka prosila za obnovo knjige, ki sem jo v eni uri prinesla nazaj kot prebrano. Od takrat naprej me ni več spraševala, samo predlagala mi je kup dobrih knjig. Do gimnazije sem precej brala, potem pa so obveznosti Bežigrajske gimnazije izbrisale leposlovje iz mojega urnika, ki se je zares vrnilo šele po fakulteti. Zdaj kar naprej kupujem knjige ter jih nosim iz knjižnice (in prepogosto plačujem zamudnino).

Še vedno preberem več strokovnih knjig kot leposlovja, a se precej izboljšuje, odkar bistveno manj gledam TV. Med revijami redno berem samo Monocle, ki sem si jo pred nekaj leti naročila kot darilo za rojstni dan, zdaj pa to ponavljam vsako leto. Seznam knjig, ki jih želim prebrati imam kar na iPhonu oz. na Macu v beležki, nanjo pa dodam vsakič, ko preberem kakšno priporočilo na družbenih medijih ali mi jo priporočijo prijatelji. Trenutno so v čakalnici za poletje In v gorah odzvanja Khaleda Hosseinija, Samotnost praštevil Paola Giordana, trilogija Kena Folletta in Razpoložena za Pariz Vesne Milek. Bomo videli, koliko mi jih bo resnično uspelo prebrati, prvo izmed naštetih imam namreč doma že 2 leti, pa je ne preberem zato, ker želim imeti “malce več časa, da jo preberem v miru”, ne v 20 minutnih obrokih. Ampak, poletje je čas za branje!

Verjetno pa se najbolj veselim knjige iz kupa na mizi v pisarni, ki je prejšnji teden prispel z Amazona: Daring Greatly avtorice Brene Brown, ki je imela odličen TED Talk o moči ranljivosti. Predolgo smo se trudili, ženske še posebej, da bi bile močne in ne bi kazale čustev. Brene med drugim piše “Če lahko delimo svojo zgodbo z nekom, ki se odzove z empatijo in razumevanjem, sramota ne more preživeti”.

Danes pa je bil čustven tudi finski veleposlanik Pekka Metso, ki se po štirih letih poslavlja. Spoznala sem ga pred nekaj leti na dogodku britanske gospodarske zbornice in njegova dostopnost, prijaznost in odprtost me je takoj pritegnila. Zelo je aktiven tudi na družbenih medijih, kjer objavlja tako službene kot zasebne vsebine, kar ni najbolj običajno za veleposlanika. Iz čustvenega govora na vrtni zabavi na veleposlaništvu pa mi je najbolj ostal v spominu poudarek, naj nehajmo govoriti o tem, kako “moramo biti pozitivni”, ampak bodimo raje drzni in delovni, pa bo pozitivnost prišla sama od sebe. Ali, kot sem danes prebrala na Facebooku (mojem glavnem orodju za odlašanje z delom): “Do zdaj ti je uspelo 100% preživeti svoje najslabše dni. Odlično ti gre.”

Taka srečanja pa so tudi priložnost za spoznavanje novih ljudi in večino večera preživim v družbi prijetnega para mojih let. Veleposlanik je velik povezovalec (kot Nokia – connecting people), ne le aktivno, ampak tudi pasivno z ustvarjanjem okolja, kjer se ljudje lahko povežejo spontano, ne prek kakšnih organiziranih mreženj, kjer na koncu ne veš več niti, kateri obraz pripada kateri izmed kupa vizitk, ki se znajdejo v torbici. Vizitk tokrat nimam s seboj, ob poslavljanju je dovolj, da vemo, da se povežemo na Twitterju.

Zvečer, ko se vrnem domov, sem že precej utrujena. Včasih sem bila večerni tip, zadnja leta pa opažam, da mi je lažje zgodaj vstati. Zato samo na hitro pregledam načrt žičnih modelov novega spletnega mesta in si nastavim budilko na 5. uro, ko se bom spočita lahko poglobila.