OK, šla bi na daljše potovanje in morda malo razširila ekipo še preden se novozaposleni lahko finančno pokrijejo. Pri čezoceanskih letih ne bi več pogledovala proti business delu, temveč bi se tam tudi razkomotila. Ampak: delala bi, kar delam, živela bi podobno, kot živim zdaj. To spoznanje je bilo v bistvu zadetek na lotu, saj me je razveselilo, skorajda presenetilo. Zdaj znam odgovoriti na vprašanje, kaj bi delala, če denar ne bi bil ovira! V bistvu pa je prava ovira naš strah (pred neuspehom, morda pred tem, kaj bodo drugi rekli), ki nas paralizira in nam zožuje možnosti.

Prijateljica je razmišljala, da bi dala odpoved v službi, v kateri že nekaj let ni bila zadovoljna, a se kar ni mogla odločiti, da bi šla na svoje, saj ima doma družino in kredit. Potem jo je odpustil šef, odprla je podjetje, v katerem veliko bolj uživa in je pri delu uspešna. Če je ne bi šef odpustil, bi, tako pravi tudi sama, verjetno še vedno delala tam. Včasih rabimo brco v rit, da nas premakne iz cone udobja.

Prejšnji petek je na srečanju CreativeMornings Ljubljana o neuspehih govoril tudi uspešen mlad mož Niko Klanšek, Slovenec, ki je študiral v ZDA, in je sodeloval pri prek 20 projektih na platformi za množično financiranje Kickstarter, Vsi njegovi projekti niso bili uspešni, a me je presenetil njegov tako netipičen pogled na neuspeh, saj ga vidi kot priložnost za učenje in pri tem ne deluje, da bi stresal floskule. O tem pri nas še premalo govorimo, zato se verjetno marsikdo težje poda na podjetniško pot, saj bi v primeru neuspeha, kaznovan še z mnenji drugih.

Pred nekaj dnevi sem prebrala zapis ustanovitelja spletne platforme za posredovanje nepremičnin AirBnB na Mediumu, kako so pred leti kontaktirali 7 vplivnih investitorjev v Silicijevi dolini. Od sedmih so dobili 5 zavrnitev. 2 namreč nista niti odgovorila! Članek sem si shranila, da se spomnim, ko bom kdaj razočarana, ko kak projekt ne bo šel skozi, da ne smem jemati osebno in da ni konec sveta. Morda si ga boste shranili tudi vi.

Danes bom verjetno malce manj spala, saj lovim kalifornijski čas in bom še dolgo pokonci. Naročnikov partner v Kaliforniji lansira novo serijo izdelkov, ki jo podpiramo s komuniciranjem na Twitterju. Danes smo še usklajevali sporočila, čakali na avtorizacijo kupca, iskali druge načine, kako opozoriti nase, a ne prodajno, temveč pogovorno. Nihče noče vsiljivega prodajalca na zabavi in na Twitterju je podobno. Pojasnila, pohvale, zahvale, dodatne informacije, pomoč; to so vsebine, ki jih lahko damo tviterašem, ki danes tvitajo s ključno besedo (#hashtagom) blagovne znamke.

Lastnik podjetja je znan športnik, zato je komunikacija živahna, a vidim, da na težavna vprašanja nihče ne odgovarja. Škoda, tako izgubljajo priložnost, da imajo besedo v pogovoru. Podjetja pogosto pozabljajo, da se pogovori dogajajo z njimi ali brez njih in zatiskovanje ušes pomeni samo to, da podjetje ne sliši hrupa, hrup ostaja.