Končno spet v gorah

Že dalj časa sva z ženo razmišljala, da greva za ta vikend v gore. Vreme je bilo bolj ali manj edini pogoj. Zaradi preobilice dela pa sva načrtovano pot skrajšala iz dvodnevnega potepanja v pohod dolžine dobrega delavnika. A kljub temu sva uspela oddelati lepo in pestro krožno pot z enim osvojenim dvatisočakom. Morda se komu to ne zdi nič posebnega, a jaz sem nazadnje na dvatisočaku stal verjetno kakih 20 let nazaj. Tako da zame je bil občutek božanski.


 

Narava, še posebej pa gore, ima zanimivo moč. Hočeš nočeš te prisili k razmišljanju. Ko strmiš v sosednjo steno in ugotoviš, kako majhen in nemočen si, ne glede na to, kaj si dosegel v življenju. In verjetno je prav to glavni razlog, da so ljudje v gorah tako »posebni«. Zanima jih od kod prihajaš, kam odhajaš, pomagajo z nasveti, kako do tja najlažje prit, kakšna pot te čaka, na kaj bodi pozoren, z veseljem odgovorijo na vprašanja in celo nasvete, kako lažje doseči kak dodaten vrh, dobiš brez da bi jih izrecno želel.


 

Podjetniki vs. planinci

In prav to me je spodbudilo k razmišljanju, kako podobno se počutim v družbi pravih podjetnikov. Iskreno ti pomagajo z nasveti in iskreno so veseli tvojih misli in idej. Zanima jih, s čem se ukvarjaš, kakšne imaš načrte za prihodnost. Če so takšno pot že prehodili, ti povejo, kaj te čaka in kako so se s tem soočili oni,…


 

In zato sem rad podjetnik in se rad družim s podjetniki. In zato sem že kot otrok vzljubil gore in se rad družil s planinci (takrat moje starosti, seveda). A takrat mi nihče ni povedal, da je svet podjetništva kot gore. Da imaš očake, ki segajo do zvezd in veliko manjših vrhov, ki sicer počasi, a vztrajno rastejo.


 

Ne vem, morda bi že takrat razmišljal o podjetništvu. A že takrat in še zmeraj je ta negativni prizvok ob besedi podjetnik ali privatnik. Ja, so ljudje, ki imajo ali želijo imeti podjetja za ceno izkoriščanja delavcev, okolja ali ljudi. Tudi med planinci imaš osebe, ki uničujejo in smetijo naravo. Ki ne spoštujejo gor in se napotijo tja brez primernega znanja in opreme, da jih nato rešujejo vojska, policija in bolnišnice.


 

Prav z njimi lahko povežem zgodbe podjetnikov, ki najpogosteje polnijo strani slovenskih medijev. Uničevanje in smetenje lastnega okolja, nespoštovanje drugih podjetnikov in podjetništva kot celote. Odpiranje verižnih podjetij, ki za sabo puščajo opustošenje. Zaradi pomanjkanja znanja in opreme pa jih nato mora reševati država.


Za konec še…

Planinci začrtajo traso, zastavijo si cilj, trdo garajo in so zadovoljni, srečni in utrujeni, ko cilj dosežejo. Vsak, ki se podaja v gore ve, da bo utrujen. Ve, da bo potrebnega veliko dela in truda, znoja in celo krvi, da bo prišel do svojega cilja. In gre.


 

Tako tudi pravi podjetniki zastavijo svoje cilje, zavedajo se, da bo delo trdo in zahtevno. Da bo pretekla marsikatera solza in kdaj tudi počil kak živec. A gredo in ne odnehajo, dokler niso na cilju. Ker vejo, da bodo šele na cilju zares zadovoljni, srečni in izpopolnjeni.


 

Prava sreča in izpopolnjenost je cilj mojega življenja. In v podjetništvu vidim ta cilj uresničljiv. Kaj pa ti?