Rada sem sama v avtu. V resnici imam samo takrat čas čisto zase. Pri dveh relativno majhnih otrocih, ki se stalno pulita za mojo pozornost, partnerjem, ki bi prav tako rad prišel do svoje besede, poslom, ki mu ne rečeš ob 17h nasvidenje za danes – je čas samo zame resnično skrčen na minimum. Pa saj se ne pritožujem, ampak znam pa ceniti tisti dve uri v avtu, ki sta mi namenjeni.

Romana Kranjčan (op.a. drugače kapo dol pred njo, ampak kar je preveč je pač preveč) leti ven iz CD predvajalnika in v mojo dušo stopijo Chris Rea, Berry White, Dire Strates, Oliver Dragojević ali še kaj pozabljenega in zaprašenega v zadnjem žepu voznikovega sedeža. Nebo postane zopet zelo modro, istrska zemlja še bolj rdeča (nekaj barv gre pripisati tudi sončnim očalom, pa vendar), vame se spet naselita mir in svoboda. Znan občutek tam nekje iz zgodnjih 90-ih. Uau. Misli so povsod in nikjer in ker vozim na avtopilota, seveda zgrešim in se odpeljem proti Novigradu namesto Poreču. Na srečo vsaj dojamem pravi čas, da se mi še splača obrnit. Garmin nam je namreč po kar nekaj letih dokončno škripnil. Hvala bogu sem na dopustu, bom že prišla ko bom. Saj veste – čar je v poti ne v cilju.

Še pravočasno prinesem manjkajoče sestavine za kosilo. Deci malvazije za »wellcome drink«, objemček otrok, skok v morje, skuhano in postreženo kosilo, pomita posoda, pripravljen ležalnik v senci samo zame – ga ni hotela, ki bi to nudil. Odlična je bila tale sobota. Ostanem čez noč, jutri se vračamo.

Če vas zanima, boste lahko prebrali na katerem krožišču sem spet narobe zavila. ☺