Spletno stran sem si postavila sama. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to počela, saj se nisem nikoli s tem ukvarjala in tudi zanimalo me ni. Vedno se mi je zdelo da moraš biti računalniški genij, da se sploh pritakneš teh reči. No, saj včasih si res moral biti, danes pa je to, s skoraj brezplačnimi orodji za izdelavo spletnih strani, pravzaprav samo stvar »zicledra«. V tem sicer nikoli nisem blestela, če pa je človek motiviran, se marsikaj da.

Nujno pa sem morala odbrzeti v mesto na sestanek. In ko si že ravno v mestu, seveda skočiš še sem in tja. Pa nujno kupit še novo šolsko torbo za starejšo hči, da bo darilo za rojstni dan. Zapletlo se je, ker je imel model, ki mi je bil všeč, neke lepotne napake oz. se je plastični rob pri kolesih nekoliko poškodoval med transportom. Prodajalka je hitela v skladišče gledat, če imajo še kakšno, jaz pa sem že pripravljala načrt, kako zbiti ceno temu razstavnemu eksponatu. Ni bilo druge torbe oziroma. so imele vse podoben problem. Nastala je cela kolobocija, prišel je še poslovodja trgovine in vsi so se ukvarjali s poškodovano plastiko. Moj predlog za popust na poškodovan izdelek je poslovodja hitro odobril. Dobila sem namreč kar 15-odstotni popust.

Ja, tudi tega sem se naučila v tem enem letu podjetništva. Zdaj tudi jaz "cenkam". Nikoli ga nisem marala, barantanja namreč, zato sem na dopustih v južnih krajih vedno bežala od tržnic, medin in ozkih ulic, natrpanih s trgovinami, ker sem vedno potegnila kratko. Oziroma preplačala še pa še.

Ampak očitno se je ta duh naselil tudi v Slovenijo, kajti ponudba le redko zdrži ceno. Vedno so še neka pogajanja. Pa čeprav ne prodajam »poškodovane storitve«, pa tudi cena ni nabita kot na turški tržnici. Se pa dostikrat tako počutim.

In zdaj moram končati, ker moram oddati še dve ponudbi.