Ko me je Alenka Žumbar Klopčič, urednica Energetike.NET povabila, da bi mladim študentom predstavila poklic fotografa in fotoreporterja, sem brez oklevanja sprejela. Ko pa sem začela delati prezentacijo, sem naletela na kup vprašanj, ki sem jih morala tudi sama dobro predelati. Predvsem pa je hudo težko stlačiti 20 let izkušenj v dve uri predavanja. Vendar mi bo nekako uspelo. Vsaj upam. Presodila pa bo publika.

Svojih slušateljev niti ne poznam. Prepričana pa sem, da so zahtevna publika. Da so znanja željni dijaki in študentje, če se že kar takoj na začetku počitnic vključijo v nov izobraževalni projekt. Torej jim je mar za ta svet in imajo željo se kaj naučiti in kaj spremeniti. In imajo cilj. Take seveda potrebuje naša Slovenija in naš planet. Verjetno so zahtevni in vedo kaj hočejo. In tako je prav. In zato imam tremo.

Zadnje leto se preizkušam v podjetniških vodah kot freelancer. Novinarstva se nekako poskušam otresti, bolj ali manj neuspešno. V tej sferi se klatim že nekaj več kot 20 let in ta reč te zasvoji. O medijih in novinarstvu vem dosti. Še več o fotoreporterstvu, kar sem delala večino svojega odraslega življenja. O tem poklicu vem veliko dobrega in tudi slabega. Sladke plati bodo mladi spoznali hitro, če se bodo res spustili v ta posel. Rada pa bi jim povedala tudi pasti, podati nekaj praktičnega znanja in primerov. Zakaj bi odkrivali Ameriko, če je že odkrita.

V mojih pripravniških časih, se znanja ni preveč rado podajalo naprej. Vsi so čuvali znanje in izkušnje zase. Ne vem v čem je bila fora, da si moral do vsega priti sam. In smo zgubljali čas z že odkritim. Verjetno smo imeli več časa. Edini šef, ki mi je povedal nekaj uporabnih kreativno kompozicijskih trikov je bil Miško Kranjec st. Fotograf, fotoreporter in urednik. Dvakrat mi je dal priložnost in me povabil v svoje vrste. Hvala Miško! Tudi zaradi tebe sem, to kar sem.

Odkar sem stopila v podjetniške vode, sem bila na nekaj podjetniških delavnicah in predavanjih, svetovanjih. Moram reči, da sem se še največ naučila sama, ko sem brskala po internetu in se s tem izobraževala. Najbolj pa sem bila razočarana nad predavanjem nekega samooklicanim marketinško podjetniškega guruja, ki je polagal na srce novopečenim podjetnikom idejo »fake it till you make it«, s primerom »uspešne« ekipe podjetnikov, ki so izdelali nekega govorečega medvedka za otroke. Šli so ga prodajat na sejem v tujino, vendar pa prototipa še niso imeli. Mehanizem govorjenja še ni deloval. Imeli so samo fotografijo. Menda so dobili zgledno število naročil in zadevo kasneje celo plasirali na trg. Ker smo se v dvorani nekoliko skeptično spogledovali, morda nam vsem ta način prodaje le ni najbolj blizu, se je nekdo le opogumil in vprašal, kako stoji podjetje danes. Na hitro je bilo obrazloženo da so sicer propadli, ampak zaradi nekih osebnih zadev. Posel je menda cvetel. Mhm. In zakaj potem niso te prodajne medvedje uspešnice prodali komu z manj osebnih težav? Recimo?

No. kakorkoli, take sorte podjetnik jaz zagotovo nisem, ne znam biti in nočem biti! Če je to moto 21. stoletja, potem mi verjetno ne bo uspelo. Res da so nam Kitajci s svojo poceni ekonomijo ohromili pamet in posledično tudi denarnice (ampak o tem kdaj drugič), vendar računam, da je v ljudeh še vedno nekaj zdravega razuma in da se bomo nekako le ubranili prodaje (ali kupovanja) poceni izdelkov, ki še niso uspeli niti ugledati luči sveta. Da bomo prodajali kakovostne storitve po pošteni ceni in da bo kupec kralj zato ker ga želimo še kdaj videti in ne zato, ker ga nam je uspelo enkrat nategniti.

Potem imamo upanje in bomo morda lahko bolje živeli, ali pa vsaj ne slabše, na našem Modrem svetu. In to želim podati novim, mladim generacijam skozi predavanje o fotografiji, novinarstvu in podjetništvu, etiki in morali v tem poklicu. Ker je vsak delček mozaika tega planeta in nosi svoj del odgovornosti. Upam da mi uspe.