Dijaki s pomočjo mentorjev raziskovanje vodijo sami in so pri izdelavi delov podmornice maksimalno samostojni. Ker pa to ni vedno mogoče, sodelujejo še s strokovnjaki iz slovenskih univerz in podjetji. V veliko pomoč so jim tudi zunanji sponzorji, brez katerih bi bila realizacija projekta, ocenjenega na 40.000 evrov, bistveno otežena, pojasnjuje njihov menotr Rok Capuder. Pridobivanje finančnih ali izvedbenih sredstev tako še vedno poteka in je za izvedbo projekta tudi nujno potrebno. Sredstva zbirajo dijaki sami, tako da se prijavljajo na različne razpise, tekmovanja in kontaktirajo potencialne sponzorje.

Ob zaključku triletnega projekta je glavni mentor projekta in profesor fizike Rok Capuder povedal: »Če hočemo mlade navdušiti za raziskovanje, tehniko in jim pokazati kaj zmorejo, moramo to storiti že v srednji šoli. Šola mora postati prostor, kjer se bodo bodoči voditelji lahko izkazali na področjih, ki jih zanimajo. Učenje timskega dela, sprejemanja drugačnih idej ter sodelovanja, so temeljne vrednote, ki jih dijakom skušamo posredovati pri projektu. Obenem jih učimo, da svoje ideje in načrte čim bolje komunicirajo. Verjamem, da je lastna izkušnja najboljši način učenja in poučevanja.« Sodelovanje dijakov pri projektu, ki ni del rednega pouka in za katerega dijaki niso posebej nagrajeni, predstavlja nov pristop k poučevanju. Po številnih neuspelih poskusih in testiranjih je Calypso uspešno prestala krstni potop do 10 metrov globine v slovenskem morju.

Vendar je bila pot do uspešnega potopa dolga, skupina dijakov, ki je sodelovala pri projektu je imela pred seboj zahtevno nalogo. Pod mentorstvom profesorja Capuderja se je vse začelo z idejo o prvem raziskovalnem plovilu, ki se je po številnih načrtovanjih in testiranjih izoblikovalo v podmornico, kjer ohišje posnema obliko ribe mante. Oblikovana je iz steklenih vlaken in zagotavlja hidrodinamičnost in zanesljivo vodenje pod vodo. Energijo zagotavlja napajalni kabel, prenos podatkov pa poteka prek podatkovnega. Trdna notranja lupina ščiti vitalne dele podmornice pred vdorom vode in visokim tlakom. V njej je nameščena vsa elektronska oprema ter povezava podmornice z zunanjim svetom. Sestavlja jo aluminijasta cev s prirobnicami, zatesnjene na obeh straneh. Sistem poganjajo elektromotorji, v vodi pa se podmornico upravlja s pomočjo kabla, kar omogoča neovirano krmarjenje, hkrati pa poteka odvzemanje različnih vzorcev in meritve s senzorji. Vse to je mogoče ob pomoči mikroračunalnikov, ki predstavljajo možgane podmornice.

Dijaki so v času projekta napisali 80.000 vrstic kode. Na trupu podmornice so nameščene tudi kamere, s katerimi je celoten potop mogoče spremljati v živo. Po uspešno opravljenem krstnem potopu dijaki načrtujejo še nekaj podvodnih odprav, med njimi tudi raziskovanje Blejskega jezera. Sanjajo pa tudi, da bi si čisto od blizu ogledali najbolj znano morsko razbitino, ladjo Titanik, je še želje mladih inovatorjev razkril Capuder.