»Postavljanje podjetja je dolgotrajen proces, zato se je dobro na te korake pripraviti čim prej. Več uspehov ali neuspehov imaš za sabo, bolje se znaš odločiti, v katero smer se boš pomikal. Tako se namreč veliko naučiš, hkrati pa spoznaš sebe, svoje odlike in tudi pomanjkljivosti,« o pomembnosti spodbujanja mladih k podjetnosti pravi Iranec, ki v Silicijevi dolini živi že od svojega 24. leta.


A pot do tja ni bila enostavna. »Rojen sem bil v Iranu, kjer je bil šolski sistem zelo strukturiran in je dopuščal le malo fleksibilnosti. Pri 15 letih si se moral odločiti za smer študija in izbrati nekaj predmetov, pri katerih si moral biti prisoten, biti tiho, poslušati učitelje... Ne vem, zakaj, ampak pri 16-ih letih zaradi mladostniške energije ali morda hormonov nisem mogel več sedeti pri miru in poslušati dolgočasnih predavanj. Pri pouku sem bil zelo moteč, učitelji so me metali iz razreda in sem bil blizu izključitve. Takrat sem pomislil, da moram razmišljati zunaj okvirjev, se domisliti podjetniškega načina, kako ostati v srednji šoli. V tistem času je kralj ravno praznoval 2500. obletnico monarhije in zasebni sektor spodbujal k izgradnji 2500 šol po Iranu. Pomislil sem, da imamo v šoli 4000 študentov in če bi od vsakega dobil nekaj denarja, bi lahko kupil šolo in jo poimenoval po ravnatelju, da me ne bi izključil iz šole. Star sem bil 17 let in začel zbirati denar, najprej pri prijateljih, nato pa tudi pri drugih učencih,« se spominja svojega prvega podjetniškega projekta, pri katerem se je naučil, kako voditi projekt, kako pridobivati kapital, pitchati in komunicirati z različnimi ciljnimi skupinami.

Amerika mu je odprla nov svet


»Projekt je uspel in kupili smo šolo, ocene pa se niso izboljšale«, pove v smehu, zaradi česar je imel kasneje tudi težave pri vpisu na ameriško univerzo. Za odhod v ZDA se je odločil pri 17 letih. »Želel sem spremeniti svet. In za to sem moral v Ameriko,« še zdaj, čeprav klišejsko mladostniško željo, pove z iskrico v očeh. »Vedel sem, da se moram prej veliko naučiti, predvsem o tehnologiji in znanosti,« doda.


In študij mu je šel tam bolje od rok. Čeprav je zaradi slabih ocen v Iranu moral začeti na slabših univerzah, je hitro prehajal na boljše in imel pri 22 letih v rokah dve diplomi in magisterij. »Sistem je bil veliko bolj fleksibilen kot v Iranu. Ni mi bilo treba sedeti v predavalnici, ampak sem večinoma študiral sam in veliko delal.« In kako je začel spreminjati svet?


»Pri 24 letih sem odšel v Silicijevo dolino in se zaposlil pri HP. Svoje šefe sem prepričal, da so mi plačali študij na Stanfordu, saj sem se želel naučiti izdelave čipov. To je bilo konec 70-ih let, ko je bilo na svetu manj kot 1000 ljudi, ki so to znali početi. Šefe sem prepričal, da bom to znanje pripeljal v HP in bi lahko izdelovali svoje čipe, kar bi bila visoka konkurenčna prednost, podjetje pa bi lahko hitro raslo. Leto dni sem se učil, vendar čip, ki sem ga izdelal, ni deloval. Nisem vedel, kako naj to povem svojim šefom. In sem spet pomislil, da moram razmišljati podjetno. Tako sem povedal slabo novico, da čip ne deluje, a hkrati tudi dobro, da vem, zakaj ne deluje in da moramo razviti sistem za testiranje čipov preden gredo v proizvodnjo. Zavrnili so me, jaz pa sem zbral štiri inženirje in ustanovil svoje podjetje. Tri leta kasneje ga je HP hotel kupiti za 50 milijonov dolarjev, vendar nam je njihov tekmec Tektronix ponudil 75 milijonov dolarjev.« Elahian je bil takrat star 30 let.


Zatem je ustanovil še devet podjetij, ki so večinoma prav tako dobila milijonsko vrednost, tri pa so propadla. »Prvo je propadlo tretje podjetje, ki sem ga ustanovil, Momenta Computer. Razvili smo tablični računalnik, ki je bil na pogled kot iPad, le da ni imel gumbov. To je bilo leta 1991 in imeli smo ogromno problemov, od tega, da ljudje niso vedeli, kako ga uporabljati, do tega, da še ni bilo mobilnega interneta, nismo imeli barvnega zaslona... Prvo leto sem načrtoval 100 milijonov dolarjev prihodkov, prodali pa smo jih za tri milijone dolarjev. 1. aprila 1992 smo imeli upravni odbor, na katerem so me odpustili. Mislil sem, da se šalijo, ker je bil 1. april in ker sem bil jaz direktor in ustanovitelj podjetja. Tega enostavno nisem mogel sprejeti, ker sem toliko naredil za to in za prejšnji podjetji. Nisem mogel verjeti, da so se združili proti meni. Bil sem jezen, iskal krivce in se spraševal, zakaj me nihče ne mara. A sem se kasneje tudi zjokal za svojim 'otrokom'. Moraš iti tudi skozi to fazo, da greš lahko naprej. Sprijaznil sem se, da sem bil sam odgovoren za neuspeh, nato pa se vprašal, kaj sem se naučil, da bi iz tega lahko potegnil naslednji korak,« se spominja dni po neuspehu.



Kaj početi, ko si že vse dosegel?


Po nekaj tednih je bil sicer pripravljen začeti nekaj novega, vendar ni vedel, kaj bi počel. Dosegel je že vse, po čemer hrepenijo podjetniki. Ustvaril je milijone, postal slaven, bil sam svoj šef. »Vse to sem izkusil že v mladih letih, zato to niso bili več moji cilji. Bil sem zmeden, kaj naj sploh še počnem. In sem šel na “walkabout”. To je tradicija aboriginov, avstralskih domorodcev. Ko so zmedeni, gredo od doma in hodijo naokoli, dokler ne uredijo svojih misli. To lahko traja eno uro ali dve, nekaj dni ali mesecev. Pri meni je trajalo eno leto,« pove v smehu. 
 


A v tem času je našel svoje poslanstvo kot podjetnik. Potoval je po svetu, s soprogo, prijatelji, sorodniki, zelo različnimi ljudmi. Pri 38 letih je končno imel čas za šport in počitnice, ki si jih do takrat ni nikoli privoščil. »V vsaki državi sem spoznal njihovo kulturo, vero, zgodovino...  Najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, da sem v vsaki državi slišal, da so njeni ljudje in njihova vera najboljši. Pa sem razmišljal, da se vsi motijo in da smo v resnici vsi enaki. Če bi vsi veliko potovali, spoznavali druge kulture, jezike in vere, ne bi tako silovito opevali svoje države, rase, vere. Poleg tega smo imeli že toliko vojn, ki nas razdružujejo. In to je postala moja misija, kako spremeniti svet.«


Odločil se je, da bom delal tri stvari. Ustanavljal podjetja, ki razvijajo tehnologijo, s katero se bodo lahko ljudje iz različnih dežel spoznavali in dojemali, da smo vsi enaki. Drugo načelo je postalo, da bo vsako podjetje globalno in bo imelo izpostave po vsem svetu, prav tako z namenom zbliževanja ljudi, moral pa si je odgovoriti tudi na vprašanje, kaj bo s toliko denarja.


»Imel sem lep dom in avto, več nisem potreboval. Tako sem pomislil, da bi ga lahko vlagal v filantropijo in s tem pomagal spreminjati svet na bolje.« Tako sta nastali fundacija Global Catalyst Foundation in nevladna organizacija Schools Online, s katerima želijo s pomočjo tehnologije izboljšati kakovost življenja ljudi po svetu. Elahian pa je še vedno aktiven tudi kot podjetnik in mentor številnim mladim podjetnikom po svetu.