»Ko vstopi poslovni angel, gre samo še za širitev trga, ali v tujino ali po regijah, odvisno od projekta,« pojasnjuje in dodaja, da slovenski poslovni angeli pravkar zapirajo eno takšno investicijo, vendar o podrobnostih pred podpisom pogodbe ni hotela govoriti..



Ker slovenski startupi v zadnjem obdobju niso imeli možnosti za pridobivanje angelskih investicij, saj je klub poslovnih angelov propadel, tokratna ekipa vse skupaj na novo postavlja na noge. Še letos želijo vzpostaviti platformo, na kateri bi se lahko startupi predstavljali, poslovni angeli pa bi spremljali razvoj njihovih projektov, in sklad, ki bo podoben skladu Silicijevim vrtičkom, vendar bo investiral višje vsote denarja v kasnejše faze razvoja podjetja, je podjetnikom, ki so se zbrali na srečanju v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju, pojasnila Geršakova.



Kljub vsemu pa posamezni poslovni angeli prežijo tudi na startupe, ki so primerni za neposredne manjše investicije. Malokomu bo denimo srečanje odklonil Julien Coustaury, Francoz po rodu, ki je s telekomunikacijskimi posli predelal tudi »najbolj zakotne države«, v Sloveniji je vodil Vego, se je v startup svetu znašel z investicijo v nekdanji slovenski startup DoubleRecall. Za sabo ima 30 investicij, nekatere je izvedel sam, v nekaj podjetij pa je investiral skupaj z drugimi investitorji iz New Yorka.


Coustaury, ki je tudi mentor in investitor v ABC pospeševalniku, običajno investira od 10.000 do 50.000 evrov  v bolj zgodnje faze razvoja podjetja. Do zdaj je investiral okoli pol milijona evrov, imel en exit (prodajo podjetja) in dobil povrnjen sedemkratnik vložka, soočil pa se je tudi s tremi propadlimi posli in še več jih prihaja, pove v smehu.

Angelska investicija ni posojilo, je darilo


Izkušnje z DoubleRecallom, ki je razvil sistem za monetizacijo medijskih vsebin, so ga prepričale, da je bolje delati v projektih, ki so osredotočeni na končnega uporabnika. B2B sektor je namreč za startup veliko bolj naporen, saj je pot od pogovorov do sklenitve posla dolgotrajna, startupi pa nimajo časa za čakanje. Četudi je lahko ekipa še tako dobra, se včasih preprosto ne izteče dobro.


»Do startupa ne smeš gojiti čustev, to ni tvoj otrok. Ko imaš občutek, da si naredil vse in te trg še vedno ne sprejme, moraš narediti težko, a realno odločitev, da je treba odnehati. To se je zgodilo pri DoubleRecallu. V Sloveniji smo začeli dobro, ampak smo posel dobili bolj zaradi povezav, ne ker bi nas trg sprejel. To je dobro in slabo hkrati, ker v tem primeru nimaš pravega odgovora trga. Kar naenkrat smo imeli ogromno denarja, Japonci so ga ponujali kar sami, čeprav niti nismo vedeli, zakaj. Imeli smo lepo stanovanje v New Yorku, vsak je delal nekaj na svojem področju, vendar po pol leta in 563 sestankih smo imeli sklenjene tri pogodbe s tretjerazrednimi časopisnimi hišami v Los Angelesu. To je bila prelomnica, ko smo si morali priznati, da ne bo šlo,« se spominja časov vzpona in padca DoubleRecalla.


Ampak vlaganje v startupe je tako, kot če bi šel v kazino, je prepričan. »Tudi tam moraš biti pripravljen nekaj denarja izgubiti. Seveda obstajajo strokovnjaki, ki bodo povedali, na kaj vse so pozorni, preden investirajo, ampak v resnici nihče ne ve bolje od drugega, ali bo startup uspešen ali ne. Ko začneš s projektom, si odgovoren za desetino tistega, kar se bo zgodilo s tvojim podjetjem, četudi si na posel dobro pripravljen,« meni Coustaury.



Morda je tudi zato svoj investicijski proračun razdelil na dva dela. Prvega porablja za manjše investicije v New Yorku in San Franciscu in se ne vpleta v to, kaj startup počne, medtem ko drugi del namenja višjim vložkom in je v podjetje tudi bolj vpleten. Tako denimo pri H2OPal, zmagovalcu tekmovanja Start:up leta 2014, skrbi za PR v ZDA, išče investitorje in skrbi, da je vse narejeno v rokih. Sicer pa ima rad projekte, ki so zastavljeni zelo ambiciozno. Če mu bo nekdo rekel, da ima produkt, s katerim bo »ubil« Googla, se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo, bi pa verjetno vseeno investiral vanj. »Ampak takšen sem jaz, to je stvar osebnosti,« je opozoril.

Prodaja Googlu so sanje, ki se uresničijo le redkim


»Res je, večina bi pogledala na exit, kakšna je možnost, da bi podjetje na koncu kdo kupil,« ga je dopolnila Grešakova. Je pa kljub vsemu res, da vsi sanjajo, da bi se prodali Googlu ali Facebooku, vendar se v večini primerov to ne bo zgodilo, doda Coustaury. »Lahko razmišljaš o exitu in kdo te bo kupil, ampak tako delujejo stvari v Silicijevi dolini, ker je tam vzpostavljena mreža med podjetniki in investitorji, ki se kličejo med sabo, kaj bi bilo zanimivega. V Evropi pa ekosistem ni tako razvit, zato je že pričakovati, da te bo kupil Petrol, precej nerealno,« je pojasnil.



Silicijeva dolina ima namreč po njegovem mnenju izpolnjene ključne pogoje za startupovski ekosistem. Tja se zgrinja veliko talentiranih ljudi, imajo močno bazo investitorjev in, kar je tudi najbolj pomembno, velikane, ki podjetja kupujejo.

Imamo talent, nimamo kapitala


»Slovenija sicer prednjači po talentu. Ta je izjemen in to prepoznajo tudi tujci. Imate pa slabo urejeno financiranje. Angelske investicije se sicer v zadnjem obdobju prebujajo, katastrofalno pa je na področju tveganega kapitala, saj je od vseh skladov investiral in denar porabil le RSG Capital. Morali pa bi imeti vsaj 10 takšnih skladov. Startupi, ki so že na trgu in ustvarjajo prihodke, imajo tukaj lahko velike probleme, saj pridobivanje v tujini, predvsem pa v ZDA ni enostavno,« slovensko »kapitalsko« okolje za zagonska podjetja ocenjuje Coustaury.


A ker je tujina za pridobivanje tveganega kapitala Slovencem neizbežna, mladim svetuje, naj se takoj, ko začnejo ustvarjati prihodke na trgu, preselijo v Palo Alto in začnejo graditi mrežo z investitorji, pospeševalniki, drugimi startupi. Uspeh v Evropi namreč Američanom ničesar ne pomeni, zato je bolje začeti na njihovih tleh.