Prvič  je na njem sodelovala tudi Slovenija. Naša predstavnika Miha Gulič, dijak tretjega letnika mariborske II. gimnazije, in Klemen Ducman, dijak Srednje gradbene šole in gimnazije Maribor, sta se predstavila s projektom visokofrekvenčnega resonančnega oziroma teslovega transformatorja. V kategoriji fizika in astronomija sta osvojila četrto nagrado.


»Bilo je zelo zanimivo. Srečanje s sodniki je bilo precej osebno. Eden od njih je denimo v otroštvu počel nekaj podobnega, zato je bil nad nama navdušen,  drugi se je celo vrnil k stojnici, da se je fotografiral z nama,« je po pogovoru s sodniki, ki so vsi znanstveniki, povedal Ducman. »Sodniki so zelo različni, nekatere zanima predvsem matematično področje projekta, druge mehansko. Zanimalo jih je tudi, zakaj sva se projekta sploh lotila,« je dejal Gulič.

Dijaka sta z zanimanjem pogledala, s čim so se ukvarjali njuni vrstniki, predvsem na področjih fizike in matematike.  »Najbolj me navdušijo tisti, ki so projekt naredili sami. Matematiki so po večini delali sami, pri fiziki je bilo takih polovica. Vsi sicer obvladajo svoje področje, a so denimo potrebovali določene instrumente, drugi projekti temeljijo na podatkih iz baz, ki so javno dostopne na svetovnem spletu. Vsi pa so opravili nekaj znanstvenega dela. Najbolj naju navdušujejo tisti, ki so nekaj naredili doma v sobi, podobno kot sva midva naredila teslov transformator v kleti,« sta pripovedovala o konkurenci, med katero sicer tekmovalnosti ni bilo zaznati.


Prav nasprotno, dijaki si običajno navdušeno izmenjujejo znanje, kontakte in v stiku ostajajo tudi po tekmovanju. Nikoli namreč ne veš, kam te bo zanesla pot in koga boš na njej še srečal.  »Ko sem se peljal z vlakom do sem, sem se z nekom pogovarjal o najinem projektu in svojih načrtih za prihodnost. Povedal sem mu, da sem se prijavil na fakulteto v Ljubljani, nato pa se je izkazalo, da človek rekrutira dijake za neko teksaško univerzo. Rekel je, naj se mu oglasim po elektronski pošti in da se bomo pogovarjali naprej,« je o svoji nepričakovani izkušnji povedal navdušenec nad matematiko.

»To je resna, ne otroška znanost«

In kako dijaške znanstvene projekte vidijo odrasle oči? »Navdušen sem nad tem, s kako odličnimi projekti se ukvarjajo dijaki in na kako visoki ravni so. Predvsem pa sem vesel, da so projekti slovenskih dijakov več kot primerljivi z drugimi. Njuna glavna prednost je, da sta projekt v celoti izvedla sama s pripomočki in opremo, ki jih imata doma oziroma na voljo v šolah. Veliko sta improvizirala, se s tem veliko naučila in projekt razumeta,« je dejal dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta, strokovni recenzent za Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), ki je Guliča in Ducmana spremljal na Isefu.


Da dijaki delajo projekte, na katere bi bili ponosni še doktorski študenti, je prepričana tudi Wendy Hawkins, danes že nekdanja izvršna direktorica Intelovega sklada, ki je včerajšnjo podelitev nagrad najboljšim sodelujočim razglasila za svojo upokojitveno zabavo. »To je resna, ne otroška znanost. Otroci raziskujejo znanost in tehnologijo ter razvijajo rešitve, s katerimi bodo spremenili svet. Predvsem pa je ganljivo, ko vidiš, da izhajajo iz problemov, s katerimi se soočajo v svojih družinskih krogih in domačem okolju. Sedemnajst-, osemnajst-, devetnajstletniki želijo izboljšati razmere v svojem okolju. Izjemni so. Ne sedijo in ne čakajo, da bodo stari 30 ali 40 let, da se bodo spopadli s temi izzivi, ampak se jih lotevajo danes,« je na junake prihodnjega časa ponosna Hawkinsonova.

Tako je bilo tudi letos med več kot 1300 projekti mogoče najti takšne, ki so nastali prav zaradi težav, ki so se dotaknile njihovih življenj. Rašid Jasemi Alamadi in Ali Abdulah Albastaki iz Dubaja sta denimo po prometni nesreči, v kateri je oktobra lani umrl njun prijatelj, razvila sistem, ki policijo samodejno obvešča o prometnih nesrečah. Ob nesreči senzorji na avtomobilu sprožijo telefon, ki policiji pošlje SMS-sporočilo z lokacijo o nesreči. »Prijatelj je ponoči na enosmerni cesti zdrsel s cestišča in ga dve uri ni nihče opazil. Ko je nekdo vendarle poklical rešilno vozilo, pa je bilo prepozno. Na poti do bolnišnice je umrl,« sta povedala 17-letnika, ki najprej želita dokazati, da sistem deluje na vseh avtomobilih, nato pa bi ga rada dala na trg. »Naprava bi lahko reševala življenja ponoči, ko na cesti ni veliko ljudi, in na odmaknjenih krajih, denimo na podeželju ali v puščavi, kjer je malo verjetno, da bi kdo opazil nesrečo, policija pa bi bila kljub vsemu obveščena v nekaj sekundah,« sta prepričana bodoča inženirja.


Rak na dojkah v družini je prav tako eden od razlogov, da je nastal test za domačo uporabo. Razvili sta ga Heba Nostafa Ahmed in Norhan Kamal Al Basjoni iz Egipta, kjer je mamografija ženskam precej nedostopna, saj so pregledi dragi. »Pregled stane okoli 100 dolarjev, najin test pa stane pet dolarjev in je podoben testu nosečnosti, le da deluje na podlagi krvnega testa. Če so v krvi protitelesa, se test obarva in uporabnici sporoča, da mora k zdravniku,« pojasnjujeta dekleti, ki želita, da  je test  dostopen ženskam po vsem svetu, zato iščeta podjetje, ki bi jima pomagalo izdelek spraviti na trg. Tekmovanje pa se jima zdi dobra priložnost tudi za to, da v njiju prepoznajo potencial in jima ponudijo šolnino za študij v ZDA.

Včasih mora biti pripravljen tudi plan D

S takšnimi cilji na tekmovanje prihajajo tudi drugi mladi raziskovalci. Muat M. A. Amer iz Palestine, denimo, prav tako išče možnosti, kako bi dal na trg svojo pametno zapestnico, ki preprečuje, da bi se majhni otroci in na primer bolniki z alzheimerjevo boleznijo izgubili. Starši namreč v aplikaciji med drugim določijo območje, v katerem se otrok lahko giblje, aplikacija pa jim sporoča številne dejavnike, denimo če otrok joka ali kriči, če se nenadoma poviša njegov srčni utrip in podobno.


Muat M. A. Amer sedaj išče partnerja, ki bi investiral v produkt in mu pomagal pri preboju na trg. A to ni edini razlog, zaradi katerega bi videl prednost Isefa, je poudaril 15-letnik. »Pri snovanju projekta sem se naučil veliko stvari: kako se učiti, reševati probleme in izzive, s katerimi sem se soočal. Zdaj vem, da je vedno treba imeti plane B, C in celo D. Vse te izkušnje mi bodo v prihodnje zagotovo koristile.«


Podobno razmišlja tudi Sichen Shawn Chao iz Oxforda v ameriški zvezni državi Massachusetts. »V projektu sem se naučil predvsem, kako sodelovati z ljudmi. Starši mi namreč niso bili v pomoč, saj je oče inženir, mama pa učiteljica. Tako sem se moral pogovarjati z ljudmi iz stroke, pri tem pa sem pridobival komunikacijske veščine, ki mi bodo prišle prav v prihodnosti. Postal sem tudi veliko bolj samozavesten. V šoli sem bil zelo sramežljiv pri predstavljanju svojega projekta, tukaj pred sodniki pa sem s to  nalogo opravil veliko bolj suvereno. In v tej vlogi se počutim odlično,« je povedal Sichen Shawn Chao, ki pa kljub vsemu še ni odločen, s čim se želi ukvarjati v življenju.


»Zanima me veliko stvari. Zato bom najprej vpisal nekaj predmetov z različnih znanstvenih področij, nato pa izbral tistega, pri katerem bi se rad specializiral. Če bi na Isefu dobil nagrado, bi zagotovo premislil o biokemiji, saj bi nagrada pomenila, da imam na tem področju potencial, ki bi ga v prihodnje lahko še bolj razvil,« je dejal.

Jasni cilji že od mladih nog


Drugi pa že od mladih nog natančno vedo, kako bi radi preživeli življenje. »Ko sem bila stara štiri leta, sem vedela, da želim biti astropaleontologinja. A na tem področju ni veliko služb,« je povedala zdaj 14-letna Jasmine Sumpter s Floride. Da jo vesolje zanima morda celo bolj kot življenje na Zemlji, je bilo razvidno že iz njene predstavitve projekta. Tako vneto je namreč razlagala o fotonih, da je človek – no, vsaj laik – dobil občutek, da ima pred seboj podiplomskega študenta.


»Ko sem bila še majhna, mi je oče kupil prvi teleskop in z navdušenjem sem opazovala zvezde. Zdaj, ko odraščam, uživam v astrofiziki in kozmologiji, predvsem zaradi teoretičnega ozadja,« je povedala 14-letna znanstvenica, ki prihaja iz majhnega obmorskega mesteca na Floridi. Ker se tam za znanost ne zmenijo kaj dosti, je morala svoj projekt prijaviti na tekmovanje v drugo okrožje in se od tam prebiti na državno tekmovanje, kjer je nato tudi zmagala. »V bližini doma nimamo raziskovalne ustanove, kjer bi lahko uporabljala njihove instrumente. Prav tako se še nisem učila statistike, tako da se učim z branjem referatov na svetovnem spletu ali s spletnimi lekcijami, vse eksperimente pa delam doma, s pomočjo svojega teleskopa,« je povedala Sumpterjeva, ki si želi študirati na univerzi MIT, saj je prepričana, da bi bila to odlična odskočna deska za njeno kariero.