Blair je pretiraval z resnostjo grožnje, ki naj bi jo predstavljal Sadam Husein, v boj je poslal slabo pripravljene vojake in imel je povsem neprimerne načrte za čas po vojni. To so ključne ugotovitve poročila komisije lorda Chilcota, ki bi ga ob hitrem branju morali brati devet dni. Brez predaha. Ima 2,6 milijona besed. Daljše je od vseh znanih »debelih« knjig. Serija knjig o priljubljenem mladem čarodeju Harryju Potterju ima milijon besed, Sveto pismo jih ima 800.000, Tolstojev roman Vojna in mir pa »samo« 600.000. Poročilo je prineslo ostro kritiko nekdanjega laburističnega premierja Tonyja Blaira, ki je deset let (1997–2007) vodil Britanijo in jo leta 2003 kot glavni zaveznik tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega povedel v invazijo na Irak.
Invazija ni bila edina rešitev
Lord Chilcot, predsednik preiskovalne komisije, ki naj bi opravila preiskavo v enem letu, potrebovala pa jih je sedem, je ocenil, da ni res, da je bila invazija edina mogoča rešitev, kot so Blair in njegovi ministri leta 2003 zatrjevali poslancem in javnosti. Več kot milijon ljudi je takrat v parku Hyde v Londonu protestiralo proti vojni, ki se je obetala. V komentarju poročila je lord Chilcot dejal, da Sadam Husein ni predstavljal nobene neposredne nevarnosti in da obveščevalni podatki niso opravičevali odločitve za sodelovanje v vojni, za katero je glasovala večina poslancev.
Med njimi je bil takrat konservativni poslanec, zdaj pa premier v odhajanju (zaradi brexita) David Cameron, ki je današnjim poslancem v parlamentu dejal, da je to poročilo dobra šola za prihodnost, in sicer o tem, kako lahko vlade izboljšajo svoje delo in kako se odzivajo na pravne nasvete. Med tistimi, ki so glasovali proti vojni, je bil takrat poslanec, zdaj pa vodja laburistov Jeremy Corbyn, ki mu zaradi brexita večina laburističnih poslancev želi pomagati pri političnem preživetju na vodilnem položaju. Poročilo pravi, da je šlo za vojaško agresijo, ki se je začela na podlagi lažne pretveze.
Želel je samo dobro
Pravni predstavnik dela družin v Iraku med letoma 2002 in 2009 ubitih britanskih vojakov in civilistov se je odzval z izjavo, v kateri je poudaril, da so njihovi ljubljeni »umrli po nepotrebnem in brez pravega razloga in cilja«. Dodal je, da so odprte vse opcije, med njimi tožba proti vsem, ki jih poročilo našteva kot odgovorne za sodelovanje v invaziji na Irak.
Med prvimi se je na poročilo odzval dobro pripravljeni Tony Blair, po poklicu pravnik, ki ga je čakanje na to poročilo vidno postaralo. V na videz zelo čustveni izjavi, v kateri mu je zmanjkovalo glasu, je dejal, da ve, da so ljudje, ki ne bodo nikoli pozabili ali mu odpustili, ker je sprejel odločitev za vojno, in ki mislijo, da jo je sprejel nepošteno. Z olajšanjem je ugotovil, da je iz poročila jasno, da ni bilo laži, da ni zavajal parlamenta in vlade, da ni bilo potvorjenih obveščevalnih podatkov in da je bila odločitev sprejeta z dobrimi nameni. Blair sicer sprejema resno kritiko načina sprejemanja odločitev in odgovornost za kritiko, čeprav se ne strinja z vsemi njenimi deli. Poudaril je, da bi šle ZDA v vojno v vsakem primeru, tudi brez sodelovanje Britanije, in da se je moral odločiti, odločil pa se je za britansko sodelovanje, ker je mislil, da je tako prav in da bi bila človeška cena neukrepanja proti Sadamu Huseinu dolgoročno višja. Priznal je tudi nekaj, kar je že dolgo znano: da so bili obveščevalni podatki o iraškem orožju za množično uničevanje napačni, a trmoglavo vztrajal, da je Iraku bolje brez Sadama Huseina.
Chilcotovo poročilo se ne ukvarja s tem, ali so Blair in ministri kršili pravo. Ostro kritizira tudi vrhove britanske vojske, ki naj bi zaradi pretiranega optimizma sprejemali slabe odločitve. Poročilo ugotavlja, da sta se Blair in Bush že decembra leta 2001 pogovarjala o rušenju Sadama Huseina. Vsebuje tudi zapis iz julija 2002, v katerem Blair zagotavlja Bushu, da »bo z njim v vsakem primeru«. V Iraku je vojna povzročila smrt okoli 189.000 ljudi, okoli 600.000 Iračanov pa je zaradi različnih razlogov umrlo po vojni. Poročilo je zdaj pod drobnogledom pravnikov, a kaže, da jo bodo Blair in vsi drugi, ki jih poročilo kritizira, odnesli brez kazni.
