Kako si drugače razložiti, da so angleški delavci glasovali za izstop iz Evropske unije? Počutijo se ogrožene pred delavci iz Poljske, Slovaške, Bolgarije, Romunije in drugih vzhodnoevropskih držav, kjer je delovna sila zastonj, zdravstvo in šolstvo pa draga. Strah pred Sirci je bil zgolj propaganda. Na plakatu, ki je opozarjal pred hordami z vzhoda, so Angleži videli nas. Fotografija je bila iz Brežic. Odgovora ne gre iskati v severni Angliji, ampak v vzhodni Evropi. V svetu, iz katerega delavci panično bežijo z evropske periferije na zahod, dokler je to še mogoče.

Madžarski ekonomist Zoltan Pogatsa je takoj po brexitu ugotavljal, da mladi izobraženci tečejo iz vzhodnoevropskih članic EU na zahod, čeprav njihove nacionalne vlade govorijo o vedno boljših življenjskih pogojih in nezaustavljivi gospodarski rasti. Odgovor je našel v vzhodnoevropski obliki kapitalizma, ki temelji na čim nižjih osebnih dohodkih, omejevanju sindikalnih aktivnosti in najprimitivnejših oblikah socialne varnosti. Vsak normalen mlad človek hoče pred tem zbežati. Bežijo pa v države, kjer so plače višje, sindikati še imajo nekaj moči in javni zdravstveni in šolski sistem delujeta. Angleški delavci jih niso zaznali kot slovanske sodržavljane iz velike evropske družine, ampak kot orientalske migrante, ki prihajajo iz nerazvitih držav, da bi njim znižali plače in odvzeli delovna mesta.

Do tega položaja ni prišlo po naključju. Tik preden je Romunija vstopila v EU, sem sedel pri senatorju Adrianu Cioroianuju v njegovi petdeset metrov dolgi pisarni v Bukarešti. Romunija je bila leta 2006 dvajsetmilijonska država brez ene same avtoceste. Tri milijone Romunov je po padcu berlinskega zidu emigriralo v Evropsko unijo in je domov poslalo štiri milijarde evrov na leto. Delovala je kot država tretjega sveta. Parlament si je naredil pisarne v pozlačeni marmornati zgradbi hiše narodov, ki jo je tik pred ustrelitvijo zgradil diktator Nicolae Ceausescu. Prestolnica je bila ovita v vrečevino, pod katero so obnavljali mestno središče, podeželje je bilo še najbolj podobno pokopališču, ki so ga pravkar bombardirali Američani.

»Kakšno je vaše darilo Evropski uniji?« sem vprašal mladega senatorja, ki je naslednje leto postal evropski poslanec in kmalu za tem zunanji minister.

Vprašanje sem v tistem času postavljal politikom desetih novih članic Evropske unije. Zanimalo me je, kakšen je prispevek novih držav k razvoju evropske ideje. Reakcije so šle od globoke užaljenosti in neprijetne zadrege do agresivnosti. Eni so govorili o koncu komunizma, drugi o mostovih med vzhodom in zahodom, tretji o zgodbah o uspehu. Od Rige in Bratislave, čez Ljubljano in Budimpešto do Sofije je bilo mogoče vse odgovore združiti v enega. »Sanja se nam ne, kakšen je prispevek naših držav k razvoju evropske ideje.« Bilo je jasno, kaj vse so vzhodnoevropske države dobile od tistega, čemur so rekli Evropa. Vse od ustavnega reda do ovsenih kosmičev. Ampak kje so v tem velikem projektu sodelovale kot projektantke? Nihče ni hotel imeti idej.

V Bukarešti je bilo drugače. Cioroianu je natančno vedel, kaj je prispevek Romunije k razvoju evropske ideje.

»Naš vstop v EU bo znižal ceno dela, kar bo Evropo naredilo konkurenčno na svetovnih trgih,« je bil njegov jasen odgovor. Evropa je s svojimi zastarelimi idejami o socialni državi, močnih sindikatih in z davki podprto javno sfero postala nekonkurenčna in neprivlačna za investicije.

Zdelo se mi je, da vzhodna Evropa s seboj prinaša politično kulturo, ki je v koliziji z vsem, na kar je bila ponosna stara Evropa. S komunizmom je izginila socialna država. Ljudje so se obnašali, kot da ne potrebujejo družbe in verjamejo v skrajni individualizem. Zaščita delovne sile je bila minimalna, mednarodne korporacije so imele proste roke, povprečna plača je po nizkosti tekmovala s tretjim svetom. Adijo, sindikati. Dvanajsturni delovnik je bil samoumeven, dopust pa privilegij nostalgikov in bogatašev. Zvenelo je kot preteklost Evrope, imelo pa je ambicije postati njena prihodnost.

Razvoj je šel v to smer. Postala je zelo privlačna za kapital in skrajno neprivlačna za delavce od gradbeništva do proletariziranih intelektualnih poklicev. Kdor je imel kaj soli v glavi, je šel na zahod. Obstajata vsaj dve Evropi. V eni poleg dela dobiš še socialne pravice, v drugi si s socialnimi pravicami izgubil tudi delo. Evropo je zelo enostavno mogoče obdržati skupaj. Obrniti je treba registre in vzhodno Evropo narediti privlačno za delavce iz zahodne Evrope.