Poletno sonce je minula ponedeljek in torek dodobra ogrelo mestni beton, zato so bila kopališča še posebno vabljiva za osvežitve in vodne rekreacije željne Ljubljančane. Eden od njih je sedel v senci bara na kopališču Ilirija, potem ko je preplaval nekaj dolžin modro prebarvanega olimpijskega bazena.
To ni bil kateri koli obiskovalec, ampak eden najbolj izkušenih ilirijanov Tomaž Potza. Na Iliriji je plaval že leta 1940, ko je imel štiri leta. »Takrat še kopalk nismo imeli, teta mi jih je sešila iz dveh pionirskih rutic,« se je spominjal, medtem ko je z osvežilno pijačo v roki čakal, da se mu pridržijo kolegi za partijo taroka. V vodo skoči petkrat na teden, tudi pozimi v sosednjem tivolskem bazenu. Tako si razgiba sklepe, kar je zanj nekakšna fizioterapija. »Od kar sem pred 17 leti odšel v pokoj, vsako poletje preživim na Iliriji. Tu sem našel prijazen zaliv na jugozahodu Ljubljane,« je z roko pokazal proti vodi, po kateri so z rumenimi kapicami na glavah čofotali otroci, ki se plavanja še učijo. »Če se otrok potopi, ga na ta način hitreje opazimo,« je pojasnil vodja plavalne šole Klemen Černak.
Sto petdeset nadebudnežev je imel na očeh, skozi vse poletje se jih v plavalni šoli zvrsti okoli 700. Na Iliriji namreč želijo mlade pritegniti k plavanju in rekreativcem ponuditi prostor za športno udejstvovanje. A se najdejo tudi ljudje z manj rekreativnimi in bolj uživaškimi nameni. Kot sta Asja Pajk in Anže Lasič, ki sta bila zleknjena za eno od miz v novem bifeju. »Povsem naključno sva prišla sem, na Iliriji sem prvič po desetih letih,« je dejal Anže Lasič in prikimal prijateljici, ki je ugotavljala, da ima Ilirija poseben čar, ker je v njej ostalo še nekaj socialističnega duha. »To mi je bolj všeč kot moderna kopališča, pa še gneče ni.«
Kopališka mojstra s polnimi rokami dela
Ko sta mladenka in mladenič sproščeno kramljala, je bilo na drugem koncu mesta, na Kodeljevem, kot v panju. Kot bi čebele priredile zabavo, je kar brenčalo od občutij, ki jih iz ljudi izvabijo poletne radosti. Medtem ko se je pozno popoldansko sonce odbijalo od vodne gladine, da je zaslepilo marsikatere oči, je trener povzdigoval rezki glas na mlade vaterpoliste, neki oče je opozarjal sina, naj ne skače v vodo, otroci so se neznansko zabavali ob vožnji po toboganu, malo starejši mladostniki so bili v skušnjavi, da bi v vodo skočili na glavo, a jih je od tega odvračal pogled kopališkega mojstra, pa tudi nekaj metrov dolg napis: Skakanje v vodo je strogo prepovedano. Dogajanje sta s strani na svojih ležalnikih spremljala Miran Knavs in Nataša Pečnik. »Malo plavava, malo se sončiva. Rada bi izgubila kilograme, a ne gre,« se je zasmejal Miran Knavs in povedal, da kadar je z njima hči, gre tudi na tobogan. »Po navadi pridem na Kodeljevo dopoldan, ko je manj ljudi. Danes jih je toliko, da nimam pretiranega veselja iti v vodo. Verjetno je tako zato, ker imajo ob ponedeljkih popuste,« je pristavila Nataša Pečnik.
A gneča je lahko še večja. »Ob ponedeljkih je veliko ljudi, tudi 2000. Danes jih ni niti tisoč,« sta pojasnjevala kopališka mojstra, ki sta do tistega trenutka obiskovalce predvsem opozarjala, naj ne skačejo v vodo. Potem je na vrsto prišlo zahtevnejše delo. Urno sta šla vsak na svojo stran, ko se je deček udaril v brado, na drugem koncu kopališča pa je neka ženska potrebovala medicinsko pomoč. Nekaj minut zatem je na pomoč prišel rešilec.
Kopalci imajo na voljo tudi knjižnico
Dan za tem na Koleziji niso imeli podobnih nevšečnosti. Andrej Svetic, ki je na kopališče pripeljal vnuka v plavalno šolo, je lahko občudoval odsev bazena v prenovljeni zgradbi, v kateri recepcija spominja na hotel z vsaj štirimi zvezdicami. »Odkar so Kolezijo prenovili, je čudovita,« je dejal ob zvokih lambade iz zvočnikov. Kakšna je bila Kolezija še prej, v starih časih, ko so jo meščani radi obiskovali, ve Tanja Lovše. »To je bilo vedno butično kopališče. Kdor je včasih kaj dal nase, je hodil na Kolezijo. Kakšno Kodeljevo neki, Kolezija!« se je rahlo razvnela in pristavila, da ji je prenovljeni bazen izredno všeč, tudi zato, ker ni izgubil oblike starega kopališča. Nekaj meščanskega duha Koleziji vdihne še miniaturna knjižnica, medtem ko bazen uporabljajo tudi za resnejše namene. Kopalci so lahko spremljali Alena Kobilico, kako se je pripravljal na svetovno prvenstvo v paratriatlonu. »V tem bazenu se dobro počutim. Četudi ne vidim, začutim, ali je bazen prijeten ali ne. Enako kot v hotelski sobi.« Čeprav Kolezija ni idealna za trening. »Za profesionalni trening je voda dve, tri stopinje pretopla, za rekreativce pa je idealna,« ga je dopolnil trener Grega Nahtigal.
Kot bi bili v Cancunu
Treniranih plavalcev ni bilo mogoče opaziti v Laguni na Ježici. Bazen za trening tam ni primeren, precej bolj za vodne radosti. Mostički, lesen reševalni stolp, vodni curki in vrelci, bar med bazeni in barski stolčki v vodi bi prišleka lahko zavedli, da bi mislil, da se je znašel v Cancunu. Ali blizu hrvaške obale, če bi videl mini nudistični del v ozadju. Tudi kopališki režim je očitno bolj sproščen. Sin Mateje Martinc je zavriskal, da je otrokom všeč, ker lahko skačejo v vodo. »Nihče nič ne reče, verjetno zato, ker ni veliko ljudi,« je dejala Mateja Martinc, ki je sina razveselila tako, da sta na kopališču ostala tudi po tem, ko je bilo za tisti dan konec plavalne šole.
Te upokojenec Bojan Mali že dolgo ne potrebuje več. Medtem ko sta mladeniča igrala odbojko v vodi in se je mlad par strastno objemal v bazenu, je prešerno razlagal, da ima letno vstopnico. »Tukaj ob Savi je dober zrak, uživamo v naravi, zelenju,« je odgovoril na vprašanje, kaj mu je v Laguni tako všeč. Njegov kolega na sosednjem ležalniku je bil bolj navihan, ko je dejal, da sem prihaja zaradi deklet, kaj več pa ni želel povedati. »Za intervjuje računam toliko kot Clinton, tisoč evrov na minuto,« je zbijal šale, medtem ko je Bojan Mali ugotavljal, da je to eden najboljših bazenov v Ljubljani.
