Dve nasprotujoči si zamisli – da morajo biti učbeniki zastonj (za starše seveda) in da se ustvari trg z učbeniki – sta ustvarili kaos, ki se vleče že več kot desetletje. »Država« in njeni uradi in paradržavni organi – ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, zavod za šolstvo, strokovni svet za splošno izobraževanje, Pedagoški inštitut, pa tudi fakultete in strokovnjaki, ki učijo nove učitelje, kako učiti – so v skupnem primežu zasebnih zaslužkov vseh, tudi ljudi iz paradržavne mreže, in zaslužkov založnikov. Bolj malo verjetno je, da občutijo vsaj malo tesnobe, sramu in odgovornosti zaradi stanja, v katero so spravili stroko, učitelje in učence, ker parazitirajo na sistemu, ki letos pač stane 5,7 milijona.

Nesmisel, da je treba učne načrte spreminjati in dopolnjevati neprestano (kakor si pač kdo zamisli), da je treba spreminjati posledično vse učbenike zato, da bi ustrezali učnim načrtom, je namerna strokovna napaka, ki je zastrašujoča. V takšnih permanentnih procesih (ki imajo lastnost permanentne revolucije) realno in pošteno gospodarjenje z denarjem in intelektualnimi resursi ni možno, strokovno pa je nevzdržno in škodljivo.

Za osnovno šolo je na tržišču blizu 700 učbenikov, ki imajo vsi potrdilo strokovnega sveta, da so primerni za uporabo v šoli.

V učnih načrtih so predpisani cilji in smotri, ki jih je treba doseči. Učbenik je pri tem povsem drugotnega pomena. Učitelji pri mnogih predmetih lahko dosežejo cilje brez katerega koli učbenika ali delovnega zvezka. Res pa je, to lahko trdim za celotno vertikalo za slovenščino, da je učni načrt popolna strokovna latovščina, ki je noben učbenik ne more ne uveljaviti ne ponazoriti. Metod za učenje takšnih neumnosti namreč, hvala bogu, ni.

Od leta 2010 velja pravilnik o učbeniškem skladu, ki se ga financerju ne uspe držati nikoli, ker je seveda vse v finančnem vrtiljaku založnikov, piscev in seveda strokovnih nesmislov. Pri tem so po samoupravni logiki vključeni še starši, ki na svojih svetih sprejemajo in potrjujejo učbenike in druge neumnosti, ki jih potrebuje šolar, da bi (ne)znal.

Za uporabo učbenikov iz učbeniškega sklada bi mnogi otroci potrebovali rokavice iz lateksa in zaščitno masko za na nos, ker so učbeniki na tako slabem papirju, da se sesuvajo v prah. Najstarejši učbeniki, ki so bili izločeni letos (naravoslovje, berilo, angleščina za četrti razred so bili v uporabi od leta 2008). V stanju, v kakršnem so, pričajo o neumnosti države in njenih uradnikih.

Naj dodam: učbeniki so v ogromni večini slabi, ker niso pisani s strokovnimi pedagoškimi parametri, ki bi zagotavljali strokovno metodološko korektno učenje (strokovni svet nima nobenih meril, pa tudi sami gospe in gospodje ničesar ne primejo v roko, pač pa samo potrjujejo nekaj sto naslovov na leto!), grafična oprema je večinoma lahko všeč samo ljubiteljem kiča in zagovornikom pop kulture (pa še ti bi imeli opravičene pripombe), papir je najcenejši itd.

In še vprašanje: ali ima »država«, ki je lastnica vseh teh kupov učbenikov (polnih strokovnih zmot in pršic, dokazov intelektualne infantilnosti stroke), načrt, plan, kaj in kako naprej? Naslov članka in vsebine namreč dokazuje, da ne gre za pomanjkanje denarja, pač pa za to, kako nesmiselno porabiti in razdeliti 5,7 milijona evrov v kaosu, ki odgovarja samo tistim, ki bodo zaslužili.

Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule