Pariz je eno tistih evropskih mest, ki bi priseljence sprejela široko odprtih rok, s kruhom in soljo. Samo povejte, česa si želite, pa mi na to morda še nismo pomislili! Kajpak pa dobrodošlica ne velja katerim koli priseljencem, ampak le tistim, ki trgujejo z denarjem. Tistim od približno 350.000, ki razmišljajo, da se bo treba iz Londona preseliti, ko oziroma če bo referendumska odločitev o izstopu Velike Britanije iz EU udejanjena.
Približno 200 milijard evrov (pet slovenskih letnih BDP) bruto dodane vrednosti je lani ustvarila britanska finančna industrija, še kakšno tretjino več skupaj z dejavnostmi, ki so neposredno povezane z njo. Preračun v evre je glede na zadnje spremembe valutnih tečajev zelo približen, razmerje v funtih pa pove, da je bila to nekako desetina britanskega BDP. Prispevek finančne industrije k britanskemu domačemu proizvodu je krepko večji od prispevka industrije in največji na svetu sploh. Finančne (in druge) storitve so pravzaprav edina rastoča panoga britanskega gospodarstva po letu 2009, ustvarjajo izvozni presežek in vsak deveti funt, ki ga kot davek pobere zakladnik Njenega veličanstva, pride iz finančne industrije. Ta in omenjenim podobna dejstva so bila razlog, zakaj jih svojčas ni bilo tako malo, ki so v imenovanju Jonathana lorda Hilla za evropskega komisarja, pristojnega za finančno industrijo, videli težavo.
Pa ni Hollande edini, ki se mu po teh velikih denarjih cedijo sline. Pariz je velemesto kot London, toda Dublin in Luxembourg nizke davke in prijazno zakonodajo že imata. Vojvodstvo, ki ga ni skupaj niti za pošteno pariško četrt, ima poleg tega tudi predsednika evropske komisije. Saj ne, da Jean-Claude Juncker kot vsak pošteni uradnik ali politični funkcionar Unije ne bi interesov svoje države pozabil s prevzemom položaja, kot velevajo pravila, toda časi so takšni, da ima vsakdo z razlogom spet čedalje bolj rad sam sebe. In potem je med kandidati vsaj še Frankfurt v gospodarsko in politično najmočnejši članici EU, napol že tako evropsko »rezervno« finančno središče, ne nazadnje zaradi Evropske centralne banke.
Nekaj komičnega in precej več tragičnega je v tem, kako zelo Evropa kolektivno zameri Britancem njihovo odločitev, hkrati pa v njej več kot le pragmatično išče posamične koristi. Med katerimi je, navsezadnje, tudi tista na videz kolektivna korist, ki jo je hotel že omenjeni Juncker s sklicevanjem na pravni formalizem po hitrem postopku spraviti z dnevnega reda. Prostotrgovinski sporazum s Kanado namreč. Vsaj tega, če že onemu z ZDA slabo kaže. Za kar se je zavzel na isti dan, kot je Hollande obljubil nižje davke. Bilo je tako zelo bedasto, da je Junckerju vendarle spodletelo. Tokrat še.
Malo komičnega in veliko tragičnega je v tej iztrganosti Evrope, njenega političnega srednjega toka, iz časa in prostora, v njenem ponavljanju obrazcev in ritualov, ki so izgubili smisel. Še več, ki lahko pri državljanih dosežejo le še nasprotne učinke in skrajnežem na obeh političnih polih, ki slavijo brexit kot zmago demokracije, le še dobavljajo novo gradivo za populistične hitre in preproste »rešitve«.
In nato Juncker kot poosebljenje te in takšne Evrope še tretjič. Kot skoraj dve desetletji predsednik vlade vojvodstva z uradniki davčnega ministrstva kot osebnimi finančnimi svetovalci korporacij. Šifra: Luxleaks. Sistema, kakršnega smo lahko slutili in za katerega nemara še danes ne bi imeli potrditve, če ne bi bilo dveh žvižgačev. Antoine Deltour in Raphael Halet sta nam to omogočila, ko sta, ja, odtujila skoraj 28.000 davčnih odločb in drugih zaupnih dokumentov luksemburške davkarije. Posledica: enoodstotna efektivna davčna stopnja za korporacije. V ustanovni članici EU, kar je, mimogrede, enako kot Luksemburg tudi Francija.
Odtujitev je odtujitev, kršitev zaupnosti in poslovne skrivnosti je kršitev zaupnosti in poslovne skrivnosti in – pravna država obravnava vse enako. Deltour in Halet sta bila prejšnji teden obsojena. S sodbo, ki bi ji kdo nemara zaradi pogojnosti in nizke denarne kazni rekel salomonska, a bila sta obsojena. Ker sta odtujila zaupne dokumente, ki so zgrozili evropskega komisarja iz Francije Pierra Moscovicija. Ker sta storila dejanje, za katero jima moramo biti vsi hvaležni, kot je takrat izjavila evropska komisarka Margrethe Vestager, na podlagi katerega je nato v zadnjih dveh letih spremenila ustrezno evropsko zakonodajo. Toda Vestagrova je tudi zavrnila povabilo na zaslišanje pred luksemburškim sodiščem. Kajpak, vprašanja obrambe bi lahko bila neprijetna in nerodna, če bi nanesla na njenega šefa, komisarka pa bi bila pri odgovorih vezana s prisego, da bo govorila resnico in nič drugega kot resnico.
Ta dejstva je treba povedati še enkrat, kajti v njih so vse razsežnosti tragike Evrope in nič več (neprostovoljne) komike ni v njih. Na podlagi tožbe državnega tožilca je luksemburško sodišče v imenu ljudstva pet dni po britanskem referendumu obsodilo človeka, ki sta v malodane vsesplošno priznanem javnem interesu razkrila dokumente o davčni oazi v srcu EU, za katero je (vsaj objektivno) odgovoren predsednik evropske komisije.
Tradicionalna evropska sredinska politika je klinično mrtva. Marsikdo je tega zdaj vesel. Tudi referendumski izid je veliko Britancev najprej razveselil.