Kriminalisti še ugotavljajo, ali so v ponedeljek umrlo deklico v zadnjih mesecih zdravili v kateri od bolnišnic in ali jo je kdo v zadnjih mesecih pripeljal k zdravniku. Statistike kažejo, da je zdravstvo izgubilo pregled nad številnimi malčki.
Sistematskega pregleda je v prvem mesecu še deležnih 96 odstotkov otrok, pri letu in pol pa pregledajo le še tri od štirih. Tako kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) za leto 2014. Ker so sistematski pregledi, na katerih bi lahko zazvonil alarm, neobvezni, ni sankcij za starše, ki otroka ne pripeljejo. Tudi predvideni obiski patronažne medicinske sestre, ki bi lahko posumila na neprimerno ravnanje z otrokom, prepogosto ostanejo le možnost na papirju.
Ko se vrstijo malo verjetne zgodbe
Zdravstvena blagajna sicer plačuje za obiske pri otroku, med drugim, ko je star dve leti, je spomnila dolgoletna patronažna medicinska sestra Martina Horvat, ki zdaj dela na NIJZ. A povsod v praksi tega ne zagotovijo. Če patronažna služba ne deluje popoldan, na primer izpadejo otroci, ki so dopoldan v vrtcu ali varstvu. Poleg tega lahko ostanejo na repu prioritet tudi zato, ker je patronažna služba preobremenjena z drugimi pacienti, na primer odraslimi, ki jih bistveno prej kot pred leti odpuščajo iz bolnišnic in zato potrebujejo več pomoči na domu.
Če bi obiske otrok dosledno opravljali, bi lahko pravočasno opazili bistveno več nasilja in zanemarjanja, je prepričana Horvatova. Za to morajo poskrbeti direktorji zdravstvenih domov, je poudarila, nujne pa so tudi širše sistemske spremembe za večjo zaščito otrok. Po njenem bi bilo tako smotrno, da bi za začetek dali prednost preventivnim obiskom tistih otrok, ki jih starši ne pripeljejo na sistematske preglede.
Patronažne medicinske sestre takih seznamov danes ne dobijo, je opozorila. Hkrati se morajo bolje povezati različni poklici, ki lahko pomagajo zaščititi otroka: od tistih v zdravstvu pa do socialnega dela in policije. »Preseči bi morali prerivanje, kdo je glavni. Glavni naj bodo tisti, ki takoj potrebujejo našo pomoč.«
Horvatova je pri svojem delu večkrat posumila na nasilje nad otroki in na to opozorila. »Ti otroci so bili večkrat nenavadno prestrašeni. Ponavljale so se poškodbe, ki so jih starši včasih pojasnjevali z malo verjetnimi razlogi. Zatrjevali so na primer, da je otrok tudi po trikrat padel s previjalne mizice, da se zaletava v vrata, da je sam dolgo držal roko na peči... Včasih pa so na prvi pogled kazali celo pretirano skrb zanj. Prav zato, ker dogajanje ni vedno očitno, je pomembno, da zdravstvo otroka spremlja tudi v njegovem okolju.«
Strokovnjaki morajo ukrepati
Prim. Mojca Kobe iz službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana je poudarila vlogo zdravnikov v bolnišnicah ali osnovnem zdravstvu, ki lahko posumijo na nasilje. Pozorni postanejo ob tako imenovani nekonstitentni anamnezi. Starši poškodbo ali ponavljajoče se poškodbe na primer razlagajo tako, da se opis dogodka ne ujema z otrokovo starostjo. »Otrok, star leto in pol, bo na primer težko sam dosegel štedilnik.« Večkrat opazijo, da je otrok, ki doživlja nasilje, kljub temu zelo navezan na svoje starše. »Otroci težko povedo, kaj se jim dogaja. Včasih tega niti ne dojamejo kot slabo ravnanje.« Na ljubljanski Pediatrični kliniki je pot ukrepanja ob tovrstnih sumih jasna. Povežejo se s pristojnimi centri za socialno delo, ti pa skličejo krizne time, v katerih sodelujejo različni strokovnjaki.
Kobetova je spomnila na lani objavljene smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Te strokovnim delavcem v zdravstvu nalagajo, da ob sumih nasilja nad otroki ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestijo center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo. Poleg doslednosti pri upoštevanju teh usmeritev pa bi bilo treba tudi po njenem znova okrepiti sistematske preglede. To, da brez njih ostane velik del otrok, medtem ko so bili pred leti pregledani praktično vsi, je po opažanju Kobetove velik korak nazaj.
