Več mesecev ni nihče opazil, da so malčico kruto trpinčili

O stikih se starši niso prepirali

Policisti so po besedah Donoše enega od osumljenih, po naših podatkih gre za partnerja mame pokojne deklice, že obravnavali, a ne zaradi nasilja, pač pa zaradi kršenja javnega reda in miru v osebnem sporu. Tudi na jeseniškem centru za socialno delo za nasilje niso vedeli, nam je zatrdila direktorica Anita Bregar. Družino so poznali zgolj zato, ker so se starši štirih deklic razhajali.

Čeprav so nekatere ločitve boleče in partnerja tudi pri odločitvi o tem, kje bodo otroci živeli in koliko stikov bodo imeli s katerim od staršev, marsikdaj obračunavata med seboj, je bilo v omenjeni družini drugače. Kot pravijo na jeseniškem centru, so se starši brez težav ali zapletov dogovorili za vzgojo in varstvo vseh štirih otrok. Na centru so sklenili dogovor, ki je na sodišču čakal le še na potrditev.

Da je bilo dlje časa trajajoče nasilje nad dveletno deklico prikrito, priča tudi mnenje sokrajanov, pri katerih družina ni veljala za nasilno, po novem letu jo je zaznamovalo predvsem razhajanje staršev. Opazili so, da so starejša tri dekleta večino časa preživljala pri očetu, medtem ko naj bi bila najmlajša predvsem z mamo in njenim novim partnerjem. Čeprav naj bi bili očetovi dohodki razmeroma nizki, zaradi česar mu zdaj želijo pomagati z denarnimi prispevki, naj bi za dekleta vzorno skrbel.

Vsakega od osumljenih za tragično smrt dveletne deklice na Gorenjskem kriminalisti sumijo dveh kaznivih dejanj – povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki je imela za posledico smrt malčice, ter surovega ravnanja in zanemarjanja mladoletne osebe. Osumljenca, po neuradnih podatkih gre za mamo deklice in njenega novega partnerja, so po besedah Donoše policisti že v ponedeljek v okviru 48-urnega policijskega pridržanja s kazensko ovadbo privedli pred preiskovalno sodnico, ki je za oba odredila sodno pridržanje, včeraj pa tudi pripor. Za povzročitev posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let, zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje pa z zaporom do petih let.

Bolj pozorni, a preveč tolerantni

»Otrok, ki je tragično umrl, ni imel možnosti spregovoriti in pokazati na nasilje, zato spodbujamo vse, naj glas takih otrok postanejo okolica in ljudje, ki so v njihovi bližini, saj običajno veliko vidijo, vedo za nasilje, a zelo malokrat spregovorijo,« so včeraj pozvali kranjski policisti.

Nasilje v družini je pri nas od leta 2008, ko je dobilo tudi svoj zakon, opredeljeno tudi kot kaznivo dejanje, ki se ga preganja po uradni dolžnosti in za njegov pregon ni potrebna formalna privolitev žrtve. Državno tožilstvo vsako leto obravnava več kot 1000 ovadb zaradi nasilja v družini in okoli 500 ovadb zanemarjanja in surovega ravnanja z otrokom.

Čeprav je sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo mag. Darja Kuzmanič Korva prepričana, da smo doživeli premik pri toleriranju nasilja, saj ga vse pogosteje sporočajo tudi sorodniki in sosedje, pa mag. Ana Vodičar z ministrstva za delo opozarja na dogajanje pred nekaj leti. Načelo, da je telesno kaznovanje in ponižujoče ravnanje z otroki nedopustno, ki so ga leta 2011 želeli vključiti v družinski zakonik, je dvignilo ogromno prahu in negativnih kritik in leta 2012 je predlog na referendumu padel.

»Čeprav gre za otroke, ki veljajo za najšibkejšo skupino ljudi, ničelne tolerance nasilja še nismo dosegli – ljudje se še vedno niso poistovetili s prepričanjem, da ni upravičena nobena stopnja in prav tako nobena oblika nasilja,« opozarja Vodičarjeva. Ob tem dodaja, da ni problematično le nasilje v tistem trenutku, temveč se vzorci nasilnega vedenja prenašajo s storilcev na žrtve, ki čez čas lahko postanejo storilci.

Tragedije, kakršna je jeseniška, pa imajo tudi širše posledice, je zaskrbljena Špela Veselič iz Društva SOS telefon. Medtem ko javnost išče krivca in s prstom kaže na tiste, ki naj bi zatajili pri preprečevanju najhujšega, se tragedije nekoliko drugače dotaknejo tudi družin, v katerih vlada nasilje. »Naše svetovalke pogosto opozorijo na dejstvo, da povzročitelji nasilja tragične primere, o katerih berejo v medijih, uporabljajo kot grožnjo ženskam, da se bo to zgodilo tudi njim. Ženske, ki doživljajo nasilje, je upravičeno strah, saj same najbolje poznajo povzročitelja nasilja,« poudarja.