Posledice brexita so treščile še na eno področje, tokrat v evropsko trgovinsko politiko. Soočena s pritiski voditeljev držav članic Evropske unije je evropska komisija v nasprotju z dolgotrajno prakso in celo v nasprotju z lastnim pravnim mnenjem včeraj predlagala, naj sklenjeni trgovinski sporazum Evropske unije in Kanade CETA ratificirajo parlamenti vseh 28 držav članic, ne pa »zgolj« evropski parlament in ministri držav članic.
To po eni strani pomeni, da lahko »najbolj ambiciozen in napreden trgovinski sporazum v zgodovini«, kot ga je poimenovala komisarka za trgovino Cecilia Malmström, zaide na podobno težavno pot kot pridružitveni sporazum EU z Ukrajino, ki so ga na posvetovalnem referendumu z nizko udeležbo letos zavrnili na Nizozemskem. Na drugi strani pa bodo napovedi komisije veseli kritiki trgovinske in siceršnje politike Bruslja, ki trdijo, da si prisvaja preveč pooblastil in da so države članice ob preveč moči. Med slednjimi je tudi vse več evropskih politikov.
Juncker ne bo umrl na oltarju
Trgovinski sporazum Kanade in EU je bil sprva povsem nesporen, pravzaprav niti ni bil v središču pozornosti javnosti in širše politike. Njegova vsebina še zdaj ni posebej problematična, toda pojavili so se drugi dejavniki. Najpomembnejši je njegov nastajajoči veliki brat – trgovinsko-naložbeni sporazum med Evropsko unijo in Združenimi državami TTIP. Zaradi polemik o njem so se pojavili dvomi o drugih trgovinskih sporazumih – tudi o tistem, ki ga je EU sklenila s Singapurjem. Potem je tu naraščajoči trend kritičnega premisleka o globalni trgovini na splošno. Ta je bila nekoč večinoma pozitivna »blagovna znamka«, v zadnjem času pa v delu javnosti velja za instrument interesa velikih korporacij. Zadnji močan dejavnik pa je vsekakor uspeh brexita, ki je čez noč okrepil evroskeptike in kritike Bruslja, ki da ima preveč pooblastil, ter prestrašil evropske politike.
Evropska komisija je tako včeraj predlagala, naj sporazum CETA začne prehodno veljati, ko ga potrdita evropski parlament in evropski svet, dokončno pa, ko ga potrdijo nacionalni parlamenti držav članic. To je storila kljub lastnemu pravnemu mnenju, ki pravi, da CETA ni tako imenovani mešani sporazum – torej da ni takšne narave, da bi ga morali ratificirati nacionalni parlamenti. Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je po uspehu brexita očitno ugotovil, da tokrat kljubovanje ne bi imelo smisla – ne nazadnje je to nakazal že na zadnjem evropskem vrhu z besedami: »Nisem pripravljen umreti na oltarju pravnih dilem.«
Romunija in Bolgarija že žugata
A zdi se, da je CETA le priprava za veliki boj o usodi TTIP, za katerega številne prestolnice zaradi pritiskov domače javnosti zahtevajo postopek ratifikacije v nacionalnih parlamentih. Nemški gospodarski minister Sigmar Gabriel je bil jasen: »Če bo komisija predlagala, da sporazuma CETA ne ratificirajo državni parlamenti, je TTIP mrtev.« Če bo sploh sklenjen – viri v komisiji neuradno pravijo, da so se pripravljeni pogajati do zadnjega dne Obamove administracije, 20. januarja prihodnje leto. Obama sporazum podpira, njegov naslednik – ne glede na to, kdo bo – pa po doslej izrečenih stališčih predsedniških kandidatov sodeč zanj ne bo tako zagret.
Pred sporazumom CETA je zdaj več izzivov. Bolgarija in Romunija sta že napovedali, da ga ne bosta ratificirali, če Kanada za njune državljane ne odpravi vizumov. O tem tečejo pogajanja. Ponekod morajo takšne sporazume ratificirati tudi regionalni parlamenti in iz Belgije prihajajo napovedi o blokadi. Komisija pa medtem po lastnih navedbah čaka, da bo sodišče EU presodilo, ali je sporazum s Singapurjem, ki mu ga je poslala v pregled, mešane narave ali ne. Razsodbo bi lahko uporabila tudi v primeru CETA – in morda TTIP.
