Tudi solata je lahko kosilo

»Pravi« slovenski obrok pa je sestavljen iz juhe, mesa, krompirja in solate. Nujno. Pa ne samo pri nas: denimo Nemci zelo dobro poznajo in vsakodnevno srečujejo skovani izraz schni-po-sa, ki pomeni nič drugega kakor »schnitzel-pommes-salat«, torej večno in dokaj dolgočasno združbo zrezka, ocvrtega krompirja in solate. O takšnih in drugačnih prehranskih kombinacije bomo razpravljali kdaj drugič, danes se posvetimo predvsem solati, brez katere menda ni, ne sme in ne more biti pravega slovenskega kosila.

Obstajajo trije osnovni načini uživanja tega praviloma najlažjega dela najobilnejšega dnevnega obroka. Pred, med in potem. Znano je, da denimo Francozi solato najraje pojedo najprej, Američani na koncu, Slovenci pa med obrokom. To je sploh zanimiva navada, ki nekoliko spominja na hecno hkratno uživanje zelenjavne juhe in palačink z marmelado, kar je na sončni strani Alp tako rekoč povsem normalno početje. Da še bolj nenavadne kombinacije sladke orehove potice in prekajene šunke s hrenom in jajci na tem mestu sploh ne omenjamo. Ampak sto ljudi, sto značajev – tisoč ljudi, milijon okusov.

Poleg različnih načinov uživanja pa obstaja skoraj nešteto vrst solate. Nekako velja, da naj bi bila to lahka jed, na katero prisegajo zlasti ženske, sploh tiste nezadovoljne s svojimi kilogrami. Kadar gre za svežo, presno solato, listnato ali pač zelenjavno, pravkar nabrano na domačem ali sosedovem vrtu, zabeljeno z najboljšim oljčnim oljem in domačim kisom ter ščepcem morske soli – vse lepo in prav. Obstajajo namreč še solate, ki k vitkosti pripomorejo toliko kot krepka nevihta k suši, med njimi so še zlasti značilne neverjetne »salamske« solate, ki jih naši severni sosedje obožujejo pod imenom wurstsalat. Grobo naribajte (pravzaprav raje ne) pol kilograma posebne salame, pol ducata trdo kuhanih jajc in krepko zagozdo sira, primešajte veliko zajemalko makaronov, vse skupaj pa zalijte s tubo majoneze in skodelico olja ter za lepši vtis dodajte nekaj sesekljanih listov peteršilja. Da je videti sveže. Tudi to je solata, a zariplim severnjakinjam v rožnatih pajkicah ne pomaga k vitkejšemu stasu, pa naj si tega še tako želijo. Podobno velja tudi za zagatno francosko solato, kdove od kdaj kraljico silvestrskih pojedin, a ta ima vsaj svojo nalogo – obvarovati jedce pred prehitrim učinkovanjem močnejših prazničnih napitkov.

Lažja je kategorija srbske, grške, šopske in podobnih solat, ki so še vedno precej nasitne, predvsem zaradi primesi sira, oliv in podobnega. S temi bi lahko primerjali sodobne solatne krožnike, ki so kombinacija listnate solate, mesnate zelenjave, kot so paradižnik, paprika, kumare in bučke, in denimo popečenih trakcev mesa, morskih sadežev ali mladega sira. Morda tudi kuhanih stročnic, čemur lahko dodamo še različne solatne prelive, denimo jogurtovega. Takšen obrok je povsem ustrezna samostojna jed, sploh če vse skupaj pospremimo še s kakšnim kosom dobrega polnovrednega kruha ali polento.

Kakor koli si jo zamislimo, je dobra solata vedno odvisna od dobrih sestavin. Se spomnite vnaprej pripravljenih listnatih solat, ki so jih nekoč stregli v restavracijah »menzastega« tipa; oveneli in ob robovih že porjaveli listi zelene solate, namočeni v industrijskem kisu in navadnem jedilnem olju? K sreči jih dandanes srečamo vse redkeje, saj so se razmahnili solatni bari. A tudi to ni vselej vrhunska rešitev, saj si težko predstavljamo, da se v povprečnih restavracijah »z dušo in srcem« posvetijo pranju solate. Ko bi bilo vsaj samo to. Solata, ki jo dandanes srečamo na policah trgovin, žal le redko pride z bližnjega polja. Veliko pogosteje jo preparirano z različnimi kemikalijami pripeljejo od daleč, strupov pa ni mogoče odstraniti s še tako temeljitim pranjem.

Za dobro solato ni boljšega kot sveže, sezonske in lokalno ter po možnosti ekološko pridelane sestavine, najbolje z domačega vrta. Zlasti zdaj, poleti je treba izkoristiti obilico sveže zelenjave, ki jo lahko zmešamo v solato kot samostojno in glavno jed, saj si vročih dni ni smiselno še dodatno segrevati s pečico.