O tem je prepričan Alojz Selišnik, direktor mizarske družbe MELU iz Raduhe v Savinjski dolini, ki nadaljuje družinsko tradicijo obdelave lesa. Njegov ded Rajmund je že leta 1933 v Lučah odprl mizarsko delavnico. »Firma se je razvijala v vseh sistemih in se obdržala do danes, ko ima 30 zaposlenih,« z zanosom pove Alojz Selišnik, ki les zelo spoštuje in ceni.

Vrata so element, ki naj bi hišo spremenil v dom …

Tako je! Ko so vgrajena vrata, postane vsaka soba namenska – spalnica, otroška soba, tudi stranišče. Vsaka soba dobi svojo intimo in iz hiše nastane dom. Ljudje namenjajo vratom različno pozornost, odvisno od bivalne kulture. Nekdo hodi bos po lesu ali po ploščicah in mu je vseeno; drugi, ki rad hodi bos po lesu, čuti drugačno sevanje in energijo, kot jo ima laminat ali prek iverke s folijo prekrit izdelek. Trdim, da ima les čisto drugačno sevanje kot plastika. Pri lesu imaš občutek, da je naraven material, ki se stara tako, kot se staramo ljudje. Les dobi svojo patino in vedno imaš pri sebi košček narave. V pisarnah, ambulantah, bolnišnicah potrebujejo drugačna vrata, ko pa imaš stanovanje ali hišo, dasta vrata iz masivnega lesa in lesen parket domu drugo dušo kot plastika, aluminij, folije.

Sloves po izdelovanju vrat vas je ponesel med hotelirje in celo do lastnikov dvorcev v Franciji …

Skoraj tri metre visoka ročno rezljana vrata smo delali za veliko graščino v Franciji. Našel sem mojstra, ki je znal to izdelati, cena enih takšnih vrat je 4500 evrov. Vrata smo naredili tudi za hotel Ritz Carlton v Dublinu z ročnim premazom s čopičem, ker je naročnik želel, da se to vidi. Takšnih vrat smo naredili skoraj 900. V reviji Home je bil prav ta hotel Ritz tisto leto proglašen za četrti najboljši hotel na svetu. Res je, imamo nekaj močnih referenc, saj smo opremili hotel Meridian v Münchnu, hotel Alster v Hamburgu, opremljali smo grad Otočec, hotel Peter II. v Moskvi. Sposobni smo narediti vse, kar zahtevajo kupci.

Koliko svoje proizvodnje vrat izvozite in kam?

Kar 90 odstotkov, in to največ v Avstrijo.

Koliko različic vrat ste izdelali v zadnjih letih in iz katerega lesa?

Proizvajamo 16 kolekcij, v zadnjih 15 letih smo izdelali 50.000 različic. Imamo izredno prilagodljiv proizvodni in informacijski sistem; vsaka vrata dobijo magnetni čip, ki jih pripelje do robota. Ta jih zazna in so lahko vsaka vrata izdelana drugače. Vodi jih prek celotnega poteka proizvodnje do izdelave računa, dobavnic in vse druge potrebne dokumentacije; vse je podprto tudi s porabo časa. Vrata izdelujemo iz slovenskega masivnega lesa smreke, jelše, hrasta, bukve, jesena, javorja in breze. Tudi iz odpadnih hrastovih sodov za barikiranje vina. Ko sod ne da več okusa vinu, je za nas živ še najmanj 200 let.

In kako dolga je življenjska doba vrat iz masivnega lesa?

Tudi 500 let, če so vrata na suhem in pod streho. Les je skoraj neuničljiv. Še zdaj trdijo, da obstajajo ostanki Kristusovega križa. Če je les v primernih pogojih, nima smrti, saj ne razpade. Če na primer po 500.000. odpiranju vrat odpade tečaj, ga zamenjaš in vrata so spet na razpolago za naslednjih 500.000 odpiranj. Če pa je les na dežju in izpostavljen gnilobi, ga napadejo glivice in propade.

Od kod je in kaj pomeni malce nenavadno ime družbe – Melu?

Že moj oče je redno hodil na sejme v tujino – na velesejem v Gradec, lesni sejem v Celovec, se razgledoval v Gorici in Trstu. K svetovljanstvu je zelo pripomogla tudi moja stara mama po mamini strani, ki je bila avstro-ogrsko vzgojena in je brala nemške revije, saj jo je zanimalo, kaj se dogaja na evropskih dvorih. In tako smo leta 1975 na velesejmu v Gradcu videli harmonika vrata … Moj oče in obrtnik kovinar Jakob Škofic iz Mengša sta začela z izdelavo lesenih harmonika vrat. Naredila sta logotip MELU – prvi dve črki Mengša in prvi dve črki Luč. Pod tem trgovskim imenom sta prva v Sloveniji začela izdelovati in prodajati harmonika vrata manjših dimenzij, torej za hiše, stanovanja, garaže.

Videti je, da veliko našega lesa odpotuje v tujino.

Na žalost! Ogromno hlodovine iz naših gozdov pristane v tujini. Oni dan sem bil v Divači in mimo mene je peljal vlak s 30 vagoni, naloženimi z okroglo hlodovino (pokaže fotografijo na telefonu) v Avstrijo in naprej na Kitajsko. Kdove koliko vlakov na dan in na teden potuje tako natovorjenih. Naša politika je dovolila vstop Kitajske v slovenski lesni holding. Mi imamo pa že od Marije Terezije razvito gozdarstvo in namesto da bi les predelali doma in zagotovili delovna mesta z nekoliko manjšo obremenitvijo stroškov dela in dvignili konkurenčnost, bomo surovino prodali Kitajcem. Razumi, kdor more! Verjemite, v Sloveniji znamo delati z lesom, vendar zaradi davčnih obremenitev ne moremo biti konkurenčni!

Nestrinjanje s politiko – ste zato kandidirali za poslanca?

Kandidiral sem leta 2011. Sreča, da nisem bil izvoljen, zmanjkalo mi je 28 glasov. Bilo nas je nekaj prav prijetnih, finih in produktivnih ljudi in menil sem, da bomo lahko nekaj naredili z lesom, s trgom dela in s stvarmi, za katere nam tudi svet govori, da nimamo pravilno urejenih. Danes sem vesel, da nisem bil izvoljen; imeti in voditi takšno firmo, kot je MELU, in hoditi zabijat čas v parlament ne bi bila dobra rešitev. Sicer pa sem ideološko bolj na levi strani, saj mi konservativnost ne leži, z gospodarskega vidika pa sem bolj desni oziroma liberalen. Liberalnost imam v genih. Menim, da za sredinsko linijo v Sloveniji ni možnosti. Imamo tako bojevito levico in tako bojevito desnico, da za sredinsko stranko, ki razmišlja bolj evropsko in odprto, ni prostora. Če si levičar, se jih moraš paziti samo na desni, če si desničar samo na levi, če pa si sredinski, jih dobivaš po glavi in še kam z obeh strani.

Bo družinska tradicija mizarstva trajala tudi v prihodnost?

Z ženo Lilijano imava tri sinove, najstarejši Matija je diplomiral iz lesarstva in je že vodja proizvodnje, sodeluje pri razvoju, skupaj nabavljava stroje. Drugorojeni Blaž pripravlja magisterij iz strojništva, najmlajši Nace pa je dijak v srednji računalniški šoli. Torej je za nasledstvo poskrbljeno.

Duša Podbevšek - Bedrač