Množica – in to je ključno – ne pozna vmesnih stopenj. Med lažno in popolnoma avtentično, popolnoma avtonomno, popolnoma iskreno politično množico ni praznega prostora. Množica ne more biti zgolj načeloma iskrena, dobra in pravična; natančneje, da bi obstajala, ni dovolj, da njeni člani načeloma poznajo vsa protislovja konkretne družbene situacije, temveč mora v trenutku svojega nastanka iznajti svoj lasten diskurz, lastno artikulacijo razlogov, zaradi katerih je nastala.
Spomnimo se: ko konec leta 2012 Mariborčani preprosto niso mogli več gledati Franca Kanglerja, so se spontano, ne da bi ravno veliko tuhtali, domislili slogana »gotof si«. Ta slogan po običajnih kriterijih ni zvenel kot izum, a znotraj avtonomnih kriterijev protestne množice je sčasoma pridobil novo vsebino, ki se je odmaknila od izhodiščno centriranega, osebno lustracijskega sporočila. A ne gre le za to, da je slogan v naslednjih mesecih našel nove, množici zunanje politične tarče, temveč se je obrnil tudi navznoter: kdor je želel ohraniti svojo lastno politično eksistenco, kdor je želel šteti kot član protestne množice, je moral prevprašati tudi svoje lastne utrjene predpostavke. In čeprav je tudi ta množica kmalu trčila na notranjo reakcijo – ki je tudi vsem tistim politikom, ki bi se sicer morali spremeniti, omogočila precej neproblematično nadaljnje preživetje –, ni mogoče mimo dejstva, da je v času svojega intenzivnega obstoja bila vse, kar je bilo. Kar ni bilo del te množice, takrat ni štelo kot politično; še več, ker se je z njo razširil tudi sam pojem političnega, na njene učinke niso bili imuni tudi sicer dobro varovani družbeni mikrokozmosi. A seveda, tovrstne ode vstaji so lahko samo teoretične – v politični praksi in politični imaginaciji bi jo bilo najbolje pozabiti.
Pa vendar – mar ni ravno pred kratkim »vstala Primorska«? Se mar ravno ta hip ne pripravlja nova vseslovenska vstaja? Se ni ob dogajanjih v Luki Koper ravno pred kratkim vzpostavil teren, na katerem bi bilo mogoče zagnati proces politične in širše družbene spremembe?
Da se je morda odprla priložnost, ni mogoče izključiti. A če smo iskreni do tega, kar vidimo, ko vidimo delavce, kako se s čudnim užitkom izživljajo nad nagačenim jazbecem, ko na facebooku beremo parole o borbi delovnega ljudstva in ljudskih tribunalih, ko se zdi, da bizarne reakcije oblasti niso preprosto povod za revolt, temveč prej naknadno opravičilo za lastno privatno agresijo, moramo priznati vsaj eno: množica, ki se v fizični ali virtualni obliki predstavlja kot vstajniška, ta hip (še) ni avtentična, pristna množica, je zgolj množica, ki to želi postati.
In če na eni strani o tem priča subjektivni vtis, če na eni strani o tem priča že sumljivo pretiran patos in vsaj dvoumna domoljubna retorika, ki se je nalepila na podlago razrednega boja, je na drugi strani mogoče dovolj jasno razpoznati tudi njeno notranjo razcepljenost. O vprašanjih, kako je v zgodbo vpletena uprava in nadzorni svet, sam ne morem presojati. A nekaj je gotovo: med tistimi protestniki, ki bodo zadovoljni z ohranitvijo statusa quo (en minister gor ali dol), in tistimi, ki hočejo več od tega, so razlike prevelike, da bi jih smeli tajiti.
Luka Koper bi lahko postala teren za družbeno in politično preobrazbo, lahko bi postala njen model – a le pod pogojem, da si drznemo odpreti tudi vse tiste segmente problema, ki segajo onkraj boja proti trenutni oblasti. Kdor želi ta boj ohranjati znotraj lastnih koordinat, kdor se želi postaviti kot dejanska opozicija, ne more gledati skozi prste. Nedopustno je, da uprava dobiček krepi na račun slabo plačanih najetih delavcev, in nikakor tudi ni samoumevno, da bi sindikati razliko med dvema kategorijama delovne sile smeli odmisliti zgolj zato, ker jo odmišljajo povsod drugod – če o tem, da povečanje pristanišča in drugi tir, zaradi katerega bo v Sloveniji najboljši vlak še naprej avtomobil, nista prav idealen odgovor na globalno ekološko krizo, sploh ne govorimo.
Le politični subjekt, ki bi znal razvezati ta vozel in bi bil o tem pripravljen tudi javno spregovoriti, bi lahko postal nosilec družbene preobrazbe. Ali bi pri tem šlo za množico ali politično stranko, v principu ni zares bistveno; a vse druge opcije vodijo v prazni patos, ki se bo v želji, da bi deloval realno, prej ali slej pripravljen spajdašiti z vsakim, še tako lažnim borcem proti elitam.
