Medtem ko so stavke in protesti vsakodnevna slika v tovarnah in na ulicah vseh zahodnoevropskih držav, tudi med evropskim nogometnim prvenstvom v Franciji, se nekajdnevni upor ljudstva pri nas razume kot »atentat«. Kakor v banana republikah in kalifatih ter preostalih »tranzicijskih« državah, kjer so prosti trg in demokracijo zamenjali za oligarhijo elit, je tudi za slovenski neoliberalizem značilno enako razmišljanje. Človeku je dovoljeno biti le poslušni mezdni delavec ali od reklam poneumljeni potrošnik, sindikatom pa »socialni partner«, ki lahko opozarja in daje predloge le na državotvoren način. Kakšen organiziran protest že – naj se drhal malo nakriči –, toda stavka, državljanska nepokorščina, upor ljudstva... Ne, to ni dopustno. To je atentat.
Kako naj bi tudi bilo drugače, ko pa so se naše oblastniške elite v zadnjih letih navadile, da se sindikati samo še umikajo. Da se ob njihovih pobudah zgraža tudi od kapitala spodbujeno javno mnenje. In da je vso deželo zajela apatičnost in modra ugotovitev, da se tako in tako nič ne da.
A pozor! Četudi je parola Mi smo 99 odstotkov, ki jo je ob začetku največje gospodarske krize po drugi svetovni vojni zagnalo civilno gibanje v ZDA, že po nekaj letih izginila z ulic in iz ust ponižanih in razžaljenih, je ta, četudi pod pepelom, še naprej prisotna in hitro vnetljiva. Da, celo v »periferni« Sloveniji. Spomnimo se samo, kako so delavci in delavke Gorenja med Pahorjevim lovljenjem nemško-francoskega vlaka izvedli spontani upor, izžvižgali neaktivne sindikalne voditelje in jih spodbudili k zahtevi za dvig minimalne plače. Spomnimo se Kanglerjevega padca v Mariboru in množičnih protestov v Ljubljani.
Prav na tej zmožnosti mobilizacije namerava graditi tudi Lidija Jerkič, najverjetnejša bodoča voditeljica največje slovenske sindikalne centrale ZSSS. Prepričana je namreč, da sindikalna scena potrebuje prevetritev. Da sta namesto nenehnega umikanja in razpravljanja z vrhovi politike in gospodarstva nujna radikalizacija in vrnitev k ljudstvu. Če hočete spremembe, jih morate tudi izbojevati, bi lahko strnili njen program za prihodnost.
Ob izkušnjah sindikatov javnega sektorja, ki s cepitvami in bojem za zgolj lastne koristi izgubljajo svojo moč, je Jerkičeva spoznala tudi, da je nujno povezovanje. Pri tem ji gredo na roke menjave vodstev, ki so se v zadnjih letih zgodile v skoraj vseh sindikalnih centralah. Že precej upehane sindikalne liderje iz prvih poosamosvojitvenih let so zamenjali mlajši kadri, ki so bližji spremenjenim razmeram, poleg tega pa tudi niso obremenjeni z zamerami medsebojnega sindikalnega boja iz 90. let.
Stari gardi je treba priznati, da je v nasprotju z večino drugih tranzicijskih držav v precejšni meri ohranila sindikalno moč, naloga novih voditeljev pa bi morala biti v novem zagonu in povrnitvi zaupanja javnosti. Prepričati jo bodo morali, da je na prvem mestu človek, ne pa država, jo spomniti, kaj naj bi bila socialna država, in ji razložiti, da stavka in upor nista bogokletni dejanji. Da lahko in mora Slovenija postati evropska tudi na področju sindikalnega boja.
