Filmarji pri tem menda niso stopili v bran Rutarju kot svojemu »izbrancu«, pač pa stabilni in avtonomni instituciji, ki je menda prav zasluga Rutarjevega vodenja. Več kot očitno je, da je ta stabilnost res tolikšna, da filmarjev še malo ne vznemirja vse tisto, kar v SFC ni ravno v najlepšem redu: denimo razlogi za to, da je Rutar trenutno v predkazenskem postopku, in delne ugotovitve ministrstva o nepravilnostih v poslovanju centra. Filmarji so tako prepričani o svojem direktorju, da vse očitke na njegov račun zavračajo kot poskuse šikaniranja, četudi ni jasno, kako bi lahko filmarji vedeli, ali Rutar je ali ni kršil katerega od predpisov – tega namreč v tem trenutku ne vejo niti nadzorni niti preiskovalni organi, dokler ne preučijo vseh dejstev. Kako razumeti to brezpogojno podporo Rutarju? Enostavno – filmarji zelo dobro vedo, kako malo je treba, da se pri produkciji filma kaj zalomi, in kako hitro lahko tudi sami državi dolgujejo več sto tisoč evrov.
Filmarska napoved vojne vsem tistim (uradnikom in politiki?), ki naj bi z odstranitvijo Rutarja onemogočili SFC, tako dobiva smiselne obrise. Filmarji, ki so karierno in eksistenčno odvisni od sredstev, ki jih dobivajo od SFC, se dobro zavedajo, kakšen dar je zanje Rutar, ne glede na to, da mu filmske malhe skozi leta ni uspelo napolniti, pač pa jo celo za polovico stanjšati. Se filmarji zavedajo, da je manjšanje sredstev za film gotovo tudi posledica Rutarjevega slabega odnosa z uradniškimi strukturami? Če niso naivni, se.
Vstaje proti Rutarju nikoli ni bilo, ker je ta ubral za slovenske filmarje idealno politiko – pičla filmska sredstva je do kraja razkosal in večini zagotovil vsaj preživetje, če že večji karierni preboji v danih finančnih razmerah niso prav zelo verjetni. Bojazen za prihodnost SFC je v resnici bojazen slehernega od filmarjev za lastno prihodnost. Svež veter v vodstvu institucije lahko vse obrne na glavo. Razlika med direktorjem, ki z malo denarja financira veliko projektov, in takim, ki z malo denarja financira malo projektov, je za slovenske filmarje gromozanska.
Za slovenski film potencialno tudi. Da med koristjo za slovenski film in koristjo za slovenske filmarje ni popolnega enačaja, v legitimnem boju za vsakdanji kruh najmanj zanima prav – filmarje.
