V svoji pozitivistični strogosti – ni pomembno, ali je do manipuliranja z glasovi prišlo ali ne, temveč le, da bi zaradi neupoštevanja zakonov do njih lahko prišlo – je odločitev ustavnega sodišča za nepravnike nemara videti kot paragrafsko dlakocepstvo. Zaradi političnih posledic sodbe bi ustavnim sodnikom zelo verjetno kod drugod, denimo v Sloveniji, pripisali tudi pristranskost oziroma »politično motiviranost«. Ob vsej blamaži, ki je med javnim postopkom pred ustavnim sodiščem in z razveljavitvijo volitev prišla na dan, pa so poleg te strogosti prav odzivi na sodbo edino, kar je v vsej zgodbi dobrega. Čeprav je vsi, razumljivo, niso mogli sprejeti z veseljem kot svobodnjaški vlagatelji pritožbe, avtoritete ustavnega sodišča nihče z ničimer ni niti poskusil spodbijati.

Vse drugo ni dobro. Začenši s tem, da so pravzaprav razmeroma razširjeno prakso, s katero so si avstrijske volilne komisije lajšale delo in po kateri so demoskopi in novinarji dobivali delne rezultate volitev z notranjega ministrstva še pred zaprtjem vseh volišč, vsi mirno prenašali dolga leta. Tudi svobodnjaki, ki so bili, kot vse stranke, s svojimi predstavniki zastopani na vseh ravneh volilnih postopkov. Kajpak je bila njihova odločitev, da se pritožijo (in s tem morebitnemu kasnejšemu kazenskemu postopku izpostavijo tudi lastne člane) šele in prav zdaj na eni strani posledica skrajno tesnega volilnega izida, a na drugi strani je šlo tudi za poskus maksimiranja donosa vseh svobodnjaških političnih naložb. Tako v Avstriji kot v Evropi, kjer je dediščine Jörga Haiderja vredni naslednik Heinz-Christian Strache eden od zastavonoš prodirajočega desnega populizma.

Z dobro preračunano pritožbo bi svobodnjaki v vsakem primeru dobili. Če bi jo ustavni sodniki zavrnili, bi to lahko izkoristili za stopnjevanje legende o »demokraciji kot prevarantskem sistemu odtujenih elit«, odločitev o razveljavitvi volitev pa bodo izkoristili za poudarjanje svoje privrženosti pravni državi, ki je obvarovala demokracijo pred, kaj pa drugega, »prevarantskim sistemom odtujenih elit«. Drugače rečeno, zmago pred ustavnim sodiščem bo HC Strache s »svojim« kandidatom Norbertom Hoferjem med ponovljeno predsedniško kampanjo dodobra instrumentaliziral tudi za napade na delno rekonstruirano vladno koalicijo z novim kanclerjem Christianom Kernom na čelu. Ta sprememba tik pred razveljavljenim drugim krogom je navsezadnje odvzela, vsaj prehodno, nekaj vetra ne le iz Hoferjevih, pač pa tudi iz svobodnjaških jader sploh.

Kot rečeno pa je tukaj še evropska razsežnost, med drugim zaradi dejstva, da se je medtem britanski referendum iztekel, kot se je. Svobodnjaki bodo na ozadju tega med nepričakovano volilno kampanjo jeseni zanesljivo pridno promovirali lastna protievropska, nacionalistično-ksenofobna stališča in poskušali v politični prostor dokončno umestiti »öxit po brexitu«. Druge teme bodo med ponovljeno kampanjo še bolj v ozadju kot spomladi, to pa bi utegnilo zmanjšati zanimanje potencialno Van der Bellnu naklonjenih volilcev. Več napak bo med upravljanjem pobrexitske krize zagrešila EU in bolj bo avstrijska koalicija tudi z novim kanclerjem nadaljevala po starem, večje bodo ne le Hoferjeve možnosti, da vendarle postane predsednik, temveč tudi Strachejeve, da morda že ob letu osorej postane kancler.