Kaže na to, da vodstvu vlade konsistentnost veliko pomeni. Ko so na slovenske meje prišli begunci iz Sirije, Iraka in Afganistana, je premier ugotavljal, da so za to krivi Hrvati. V obeh primerih je reagiral enako. Nastopila je nepredvidena kriza, ki zahteva hitro razumevanje položaja, taktično umiritev strasti in strategijo napredovanja. Ideja, na katero potem pride, so posebne enote policije. To bo zagotovo rešilo vse probleme.
Premier sledi evropskim trendom. Tudi ob britanskem referendumu so hitro začeli ugotavljati, da so za njegov nenadejani uspeh krivi delavci. Največ Angležev, ki so glasovali za izstop iz EU, je prišlo iz delavskih okolji, kjer je vlada Margaret Thatcher začela privatizirati državna podjetja in uničevati sindikate. Vse naslednje vlade so to delo nadaljevale, razvijale uspešne finančne načrte in za seboj opuščale množice delavcev brez vsakršne življenjske perspektive. V trenutku, ko so vse britanske politične elite govorile o smiselnosti članstva v EU, so proti njim glasovali delavci, ki so jih iz svojega besednjaka že črtali kot družbeno skupino, ki ne obstaja več.
To si velja zapomniti. Delavci ne smejo voditi podjetji in države. Prav. Zdi se popolnoma smiselno. Tudi predsednik vlade nima dovoljenja za vožnjo pristaniškega žerjava in ne zna razkladati ladji. Ampak delavci se potem čez dve leti spremenijo v volivce, premier pa v prosilca za njihovo naklonjenost. Za hip pa se volivce prosi, naj vodijo državo. Položaj je ob vsej spektakularni politični neumnosti ganljiv.
