Samo plavalec od malih nog je lahko tako predan plavalnemu klubu, si najbrž misli marsikdo, toda kar nekaj let je trajalo, da je Tomi Martinjak postal plavalec. Pravzaprav, če ne bi pred 16 leti dobil naključnega povabila, se to po vsej verjetnosti ne bi nikoli zgodilo. Kot študenta ga je namreč vleklo v različne smeri.
»Vzporedno s fakulteto za šport sem študiral tudi zootehniko na biotehniški fakulteti in delal v živalskem vrtu,« namigne, kako je bil njegov urnik že v študentskih dneh kar natrpan. Vendar, ko ga je sošolec povabil, da naj se jim pridruži na poletni plavalni šoli na Iliriji in pomaga kot vaditelj plavanja, se je v želji po novih izkušnjah vseeno odzval. In prav tisto poletje je pomembno vplivalo na njegovo življenje. Zootehnike ni nikoli končal, živalski vrt je zamenjal za Ilirijo in na prvo mesto postavil plavanje.
Bogastvo v muzejih
»Na neki način je bila to ljubezen na prvi pogled,« resno pove o občutkih prvi dan na plavalni šoli Ilirija. Saj je že na fakulteti spoznal plavanje, a ker je bil poudarek na delu z otroki, je šele na Iliriji spremenil pogled nanj. Po večletnem delu s plavalci se je s tem športom začel ukvarjati tudi sam. »Vzljubil sem plavanje, ne le delo s plavalci,« pravi Martinjak, ki pa ne tekmuje v klasičnem plavanju, ampak se kot triatlonec udeležuje tekmovanj Ironmen. Za seboj jih ima že kar nekaj.
Pot od vaditelja plavanja do trenerja najmlajših selekcij in nato članske ekipe je od njega zahtevala tudi veliko dela in izobraževanja. Eno leto je zato preživel v Luksemburgu. »Tam ima vsaka šola že v programu dve uri plavanja na teden. Pri nas pa imamo to težavo, da v Ljubljani ni dovolj bazenov. Drenjamo se poleti, kaj šele pozimi, in niti ni možnosti, da bi vključili še šole,« primerja.
Kakšna gneča je bila šele nekoč v prestolnici, spomni: »Dokler niso zgradili tivolskega bazena, je bil 16-metrski bazen na Iliriji, ki danes ni več v uporabi, edini pokriti bazen v Ljubljani.« S takšnimi utrinki iz starih časov bi zdaj že dve leti direktor Plavalnega kluba Ilirija lahko nadaljeval še ves dan. »Nekoč so nalagali premog v peči za ogrevanje vode. Tudi ponoči, da je bila voda zjutraj topla,« navrže še eno zanimivost, ki jo je odkril, ko se je zakopal v muzeje in poiskal okoli 170 črno-belih fotografij, ki zdaj visijo na hodnikih Ilirije. Sodeluje tudi pri pripravi knjige, ki bo izšla ob 100-letnici kluba in 90-letnici bazena.
Sinonim za solidarnost
»So vzponi in padci, ampak Ilirija preživi. Tukaj je res toliko zgodb, ki ji dajejo dušo. Naši upokojenci, bivši ilirijani, se pošalijo, da je tudi kar nekaj otrok tukaj nastalo,« se nasmeje Martinjak. Čeprav je zaposlen kot vzgojitelj v mladinskem domu Jarše, kjer dela z deprivilegiranimi otroki z vedenjskimi težavami, čuti pripadnost do Ilirije. In enako tudi vsi drugi člani ekipe, ki so se nedavne prenove lotili tudi z lastnimi rokami. »Mi, upokojenci, starši, plavalci, prijatelji, simpatizerji delamo praktično vse, ker bi vsa profesionalna pomoč stala preveč,« pove in dodaja, da ga ni bazena na svetu, ki bi sam po sebi prinašal dobiček, ker so zmogljivosti pač omejene. Takšen način dela pa ima na Iliriji tudi globoke korenine. »Za bazen je gospod Bloudek več kot polovico denarja prispeval iz svojega žepa, načrtovalec pa se je odpovedal honorarju. Ilirija je ves čas sinonim za solidarnost in sodelovanje,« poudarja.
Največji slovenski plavalni klub je tudi edini, ki ima svoj bazen, in to mu daje idealne možnosti. Med drugim tudi za izvedbo plavalnih šol, iz katerih dobi podmladek. »Že kot triletniki pridejo k nam, plavajo pri nas, nato pa izberemo najboljše za tekmovanja. Najtežje za to prepričamo starše, za katere opažamo, da skušajo otrokom prihranili napor, neprijetne situacije… To je velika napaka, saj imajo pozneje več težav,« pove Martinjak, ki je skupaj s kolegi postavil nov sistem plavalnih šol. Začeli so z 20 otroki, danes pa jih zavračajo pri 150 in imajo vse poletje polno zasedeno. Zakaj? Verjetno bo dovolj podatek, da gredo otroci trikrat na dan v vodo.
