Vzemimo primer: vsakodnevno kar nekaj časa preživimo za volanskim obročem, kjer smo podobno utesnjeni kot papiga v kletki, le to srečo imamo, da si sami določimo, kdaj na prostost. Je torej sploh čudno, da ima beseda prostornost v avtomobilski industriji tako pomembno vlogo? Prostornost pač privablja kupce, celo tiste, ki kupujejo glede na dolžinsko mero majhne avtomobile, kot je na primer novi Hondin jazz. Vsega 399 centimetrov smo odčitali na domačem metru, zato ne čudi, da bi takole, na prvo žogo, marsikdo dejal, da vloge tovorne mule ne bi znal odigrati. A kakšna zmota: mali enoprostorec je presenetljivo razkošen s prostorom, pa pri tem Japonci niso potrebovali pomoči iluzionista Davida Copperfielda. Namesto iluzije so raje uporabili čarobno formulo, kako iz majhnega zraste veliko, in jazz jih je namesto centimetrov v dolžino raje dobil nekaj v višino (natanko 152). In rezultat? Prostorsko udobje na zadnji klopi in litri v prtljažniku, s katerimi bi se hvalili tudi mnogi za razred večji štirikolesniki. A vse vendarle ni idealno...
Najprej dokončajmo pozitivno zgodbo o prostornosti. Toliko centimetrov za kolena in glavo v tako majhnem avtomobilu še nismo doživeli, pa jih testiramo že 18 let. Naravnost izjemno. Vse skupaj pa je nadgrajeno z magičnimi sedeži. Ni treba biti čudodelec, da bi jih znali uporabiti, njihov koncept pa je enostaven. Zakaj bi imeli le en prtljažni prostor, če imate lahko dva. Sedalni del sedežev se namreč dvigne, tako da za prednjima sedežema nastane uporaben prostor, v katerega lahko na primer zložite dve kolesi. Seveda je sedeža mogoče tudi klasično podreti, tedaj nastane skorajda ravno dno s prostornino 884 litrov. V osnovi jih je sicer manj, 354, a to je potrebam starejšega para – če med kupci pričakujete predvsem mlajše, je to brca v temo, ciljna skupina nosi na hrbtu najmanj 55 križev – več kot dovolj, sploh zato, ker je za njunima sedežema mogoče početi čuda.
Zdaj pa zgodba o ne povsem idealnem. Bencinski motor v jazzu, ki je edini na voljo, je sicer malenkost močnejši kot v predhodniku, a konjički, natanko 102 sta, ne rezgetajo ravno od navdušenja, ko jih želite maksimalno pognati v tek, saj jim mazohizem ni blizu. Pravzaprav so teoretični tehnični podatki (190 km/h, 11,2 s do stotice) celo boljši od izkušnje na cesti, kjer smo si predvsem pri prehitevanjih ali vožnji v klanec, sploh ko nas je bilo v avtu več skupaj s prtljago, zaželeli nekoliko večje moči. Smo pa bili zato izjemno veseli, ko nam je potovalni računalnik pokazal povprečno porabo 5,8 litra, kar je vsega 12 odstotkov nad tovarniško obljubljeno. Pohvalno! Škoda je le, da ni posoda za gorivo prostorsko večja od 40 litrov, kar bi odločno povečalo doseg, ki je povprečnih 690 kilometrov.
Najmanj nam je bila všeč cena, ki prebuja nasprotujoča si čustva, biti za ali proti jazzu. 17.900 evrov je na dolžinski centimeter vozila vse prej kot ugodno, pa čeprav oprema comfort ponuja razkošje tako pri varnosti (zračne blazine in zavese, ABS, ESP, prepoznava prometnih znakov...) kot udobju (klima, električni paket, tempomat, radio s CD in USB, parkirni senzorji...). Le v usnje oblečen volanski obroč smo pogrešali. Popusta žal (še) ne ponujajo. Atributov, da jih lahko na cesti vseeno pričakujemo veliko, pa jazzu ne manjka.
