Goro Osojnik, prvi mož uličnega festivala Ana Desetnica: Teater umetnika, ulice in gledalca

Sam ne čutim tako radikalne spremembe, čeprav je res, da so bili takrat časi bolj radikalni, ljudje bolj angažirani in zato je bilo več takšnih predstav. Gotovo pa smo se prvi šli ulično gledališče, gledalci in prostori v mestu so bili tega nevajeni in zato je festival učinkoval močneje. Vprašanje, zakaj danes ni več toliko socialno angažiranih predstav, si zastavljamo tudi sami. Prav tako nas zanima, kakšna je vloga sodobnega uličnega gledališča, denimo v času, ko se srečujemo s problematiko beguncev.

Ne bi vedel, sicer pa se tega ne gremo zaradi občine, ampak ker neuporabljene javne prostore dejansko vidimo in v tem našem poslanstvu nismo izgubili naboja. Neki dialog med nami in občino pa obstaja. Pred leti smo festival pripeljali v park za filozofsko fakulteto, kjer je stala zanikrna uta, ki je potem v jeseni izginila, park pa so uredili in danes živi. Na ploščadi Ajdovščina je nekoč stal zanemarjen paviljon, ki vrsto let nikogar ni motil, po naši uporabi za info center pa so ga odstranili. Na park Zvezda pred nami niti pomislil ni nihče, pomagali smo oživljati Prešernov trg, mostove po središču mesta, pred časom javne prostore v Mostah, lani »zanikrn« Miklošičev park, letos pa Ambrožev trg, kjer je ravno tako velika zelena površina, na kateri se nikoli še ni kaj zgodilo. Vse te prostore s tem postavimo v fokus, vanje povabimo javnost in skušamo vzpostaviti neki dialog.

Naši obiskovalci še hodijo po lokacijah s programom v roki, rekel pa bi, da je to kar nekakšen mit, da ulični gledališčniki nagovarjajo mimoidoče. Od tega se ne da živeti, večina jih preživi s tem, da hodijo po festivalih. Te festivale pa lahko razumemo na artistični, umetniški način in jih lahko vidimo tudi skozi družabni, socialni moment, ko ljudje prihajajo na predstave zato, da še koga srečajo – in v tem je čar uličnega gledališkega doživetja.

Vedno so dobre tiste zabave, kjer se nekaj dogaja, in ulično gledališče je zabavno, ker je živo, interaktivno, gledalec je del predstave. Ulični umetnik si izgradi svoj teater, nima v rokah veliko orodij, gledalci pa niso samo gledalci, so hkrati zidovi njegovega gledališča. To delo je po svoje težko, ker zahteva od umetnikov, da se odpovemo delu svoje suverenosti, česar ne počnemo radi. Del odgovornosti in nadzora, ali bo predstava uspela, je torej v rokah gledalcev. Lahko smo zelo spretni, ne moremo pa jih popolnoma obvladati. V uličnem gledališču se ljudje tudi veliko smejejo, kar ni nujno odraz smešnega prizora, lahko pomeni palec navzgor. Sporočajo, da si na pravi poti in da so s tabo. V tem je ta živost dogodka.

Pred časom smo bili del mednarodne mreže uličnih festivalov, kjer so opravili raziskavo našega občinstva. Pokazala je, da imata naš festival in festival v Romuniji najmlajše gledalce med vsemi. To je bilo logično, saj je bil naš festival najmlajši, sem pa potem sčasoma ugotavljal, da se tudi naše občinstvo – skupaj z nami – stara. Iz tega razloga smo leta 2007 zasnovali šolo Šugla in ta vložek v podmladek se nam zadnja tri leta dejansko pozna: prihajajo najstniki, študenti, otroci. Sicer pa si upam trditi, da imamo jedro zvestih obiskovalcev, ki celo dopuste organizirajo po koncu Ane Desetnice.

Ne bi rad izpadel kot stari nergač, ampak dejansko je vse drugače, kot je bilo nekoč. V škodo uličnega gledališča je dejstvo, da zelo dolgo nihče ni verjel, da se na tem področju lahko izobražujemo kako drugače kot le na ulici. Tako zdaj nove generacije prihajajo na ulico predvsem iz sodobnega plesa in sodobnega cirkusa, medtem ko se znanje in principi uličnega gledališča nekoliko izgubljajo. Tako imamo na eni strani zelo artistične predstave, na drugi pa predstave za »rajo«, ki ne dosegajo niti minimalnih standardov kakovosti, in to je nevarna, že kar »orwellovska« faza, ki jo bo treba dobro premisliti.